˝Ko sem prvič prejela povabilo za kuratorstvo video programa 12. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, se mi je zdelo, da bodo od mene pričakovali izbor videov, ki se ukvarjajo s trenutno libanonsko krizo. Vendar sem se odločila drugače. Vojne v Libanonu so kot ogrlice iz biserov različnih oblik in barv. Trenutno doživljamo še eno vojno, v resnici pa gre za eno samo vojno. Živimo samo njene različice. Nikoli se ni končala. Nikoli se ne konča. Zdi se, kot bi bila ugnezdena v naših življenjih, na trenutke speča, spet drugič uničujoče dejavna. Zdi se, kot bi na tem področju živeli v vulkanu, ki mora vsake toliko izbruhniti, da bi lahko znova zaživeli. Videi, ki jih predstavljam, so bili posneti pred izbruhom trenutne krize, vendar niso daleč od nje.˝
(Christine Tohme)
Retrovizor je neprofitni utopični kino. Pojavlja se v različnih obdobjih, oblikah in izvedbah, njegov cilj pa ostaja raziskovati in približevati očem nevidne kulture gibljivih podob.
Sanjalo se mi je, mama...
Libanon, 2006, video, 45'
Robert Abirached mi je večkrat rekel, da je treba v vrenju iracionalnega, ujetega v najbolj intimnem trenutku posameznikove izkušnje, iskati alternativni humanizem, torej morebitno osnovo drugačnega reda.
Nekega dne, neke noči, imam sanje. Povem jih mami, ona jih razume. Vrne mi žogo, jaz pa je ne uspem ujeti ...
Lepo bo: Iz Bejruta z ljubeznijo
Francija, 2005, 16mm, barvni, 30'
Bejrut – ali morda katerokoli mesto, kjerkoli, ki je v vojni samo s sabo. Tu se noben konflikt nikoli ne razreši, nobena stena nikoli ne popravi. V tem mestu, polnem lukenj, eksplozije odzvanjajo boljše. Mladi moški, ki tu živijo, so ujeti med vojaško službo in versko pripadnostjo. Obiskujem prijatelje in zbiram njihova samomorilska pisma. Nihče ne gre nikamor. Mesto prehodim v vseh mogočih smereh, podnevi in ponoči.
