Albert, Barbara: Zlobne celice (Böse Zellen)

Spletni dostop do video vsebin je omejen zaradi avtorskih pravic. Za individualni ogled nas obiščite v +MSUM. Več informacij.
Naslov Zlobne celice (Böse Zellen)
Tip Film, Celovečerni film
Datacija 3. oktober 2004
Prizorišče Kinodvor
Mesto produkcije Ljubljana, Slovenija
Produkcija Kinodvor
Koprodukcija Mesto žensk, Celluloid Dreams
Jezik nemško
Podnapisi angleško
Format 720x576 pxl
Trajanje 02' 38"
URL Mesto žensk
Evidenčna številka CoW-2004-FILM-655

Sinopsis

 
Avstrija, 2003, 35mm, barvni, 120'
 

Metulj zamahne s krili in v skladu s teorijo kaosa Edwarda Lorenza sproži tornado nad Mehiškim zalivom. Letalo strmoglavi, razbitine plavajo v morju; sredi njih, na rešilnem čolnu, v šoku, z obrazom, zamazanim s krvjo, edina preživela: Manu, avstrijska prodajalka v supermarketu (močna Kathrin Resetarits).
Šest let pozneje ne pride do drugega čudeža: Manu na poti iz diska domov na poledeneli cesti zdrsne v smrt. In z njo iz življenj njenih prijateljev in svojcev izgine tudi vsakršen smisel za čudeže. Manuin mož Andreas (učinkovito zadržani Georg Friedrich) se zagrize v sanje o hiši, njeno najboljšo prijateljico Andreo (Ursula Strauss) mučijo občutki krivde. Sproži se krogotok: krivda in odpuščanje, vzrok in učinek, naključje in namera pričnejo na nepregleden način posegati drug v drugega ter zajamejo široko razpršen arzenal likov. Barbara Albert, znana po prvencu Nordrand, s svojim (drugim) igranim filmom, Zlobne celice (Böse Zellen), ponudi v vsakem pogledu silovito, nadvse filmično meditacijo o iskanju smisla, ne da bi pri tem kdaj zapadla v frazerstvo.


Zlobne celice glasbeno strukturiran, kompleksno komponiran, izredno fizično odigran, ekstremno gosto montiran film skozi štiri letne čase, z virtuoznimi vožnjami (fotografija Martina Gschlachta), meri emocionalno razburkanost in (pogosto tih) obup v življenju protagonistov.
B. Albert z izredno ambicioznostjo tke mnogopomensko mrežo iz usklajenih, večinoma zgolj mimogrede vplete-nih detajlov. čeprav iz ptičje perspektive posneti, tesnobo vzbujajoči in žanru srhljivke sorodni kadri, ki jih spremlja zvok dihanja, sugerirajo možnost nadnaravne pojavnosti (kamero enkrat celo pritrdijo na ploščo za klicanje duhov), Zlobnim celicam daje pečat režiserkin izjemen dar za realistično zgoščanje: v jedrnatih, poantiranih prizorih se razgrinja bohotna panorama potreb, za katere potrošniška družba z nakupovalnimi centri, restavracijami hitre hrane (plaho vzpostavljen stik ob mučni packi omake na obrazu) in s televizijskimi pogovornimi showi ponuja le nezadostne nadomestne zadovoljitve, medtem ko osebe, ki jih preganja negotovost, skušajo najti trdnost v življenju.


Ta se v najboljšem primeru pojavi le za kratek čas, a vztrajno pri glasbenih točkah (vselej zasidranih v sliki), ki segajo od množičnega diska do cerkvenih pesmi in nudijo ekstatično omamo gibanja ali pa poduhovljeno uteho.


V Zlobnih celicah drug ob drugem stojijo teorija kaosa in zaslužkarstvo, psihoanalitična metoda igranja vlog in lov na ugodne ponudbe, trd seks in nežne geste; razlika med banalnim in vzvišenim slabi: kot v romanih Thomasa Pynchona je povezano vse ali nič, obe predstavi pa sta enako skrb vzbujajoči.

 

Sodelujejo

Režija Barbara Albert
Scenarij Barbara Albert
Produkcija Antonin Svoboda, Martin Gschlacht
Igra (gledališka/filmska) Rupert M. Lehofer, Martin Brambach, Marion Mitterhammer, Kathrin Resetarits, Georg Friedrich, Bellinda Akwa-Asare, Ursula Strauss
Montaža (film, video) Monika Willi
Fotografija Martin Gschlacht
Oblikovanje zvoka Bernhard Schmid

Avtor/ica, skupina

Koprodukcija

Mesto žensk
Celluloid Dreams