Vedno ljubi svojega moškega (Ama l’Uomo Tuo, Cara DeVito, 1975) je portret režiserkine babice in zgovorna kritika patriarhalne družbe. Babica, s katero se DeVitova pogovarja v njenem brooklynskem domu, pripoveduje o nasilnem možu, ki jo je fizično zlorabljal. Strašljiva izkušnja, ki pa jo je bila odločena preživeti. Zaključne besede ‘’Vedno ljubi svojega moškega. Ne glede na vse,’’ odkrivajo, kako globoko je zakoreninjena njena vdanost družbenim pravilom, ki so jo skoraj ugonobila.
Klicanje duhov (Calling the Ghosts, Mandy Jacobson in Karmen Jelinčić, 1996) pripoveduje v prvi osebi zgodbo dveh žensk, Jadranke Cigelj in Nusrete Sivac, ki sta živeli v Bosni in Hercegovini, dokler ju niso zajeli in odpeljali v Omarsko, enega srbskih koncentracijskih taborišč, kjer so ju – skupaj z drugimi hrvaškimi in muslimanskimi ženskami – srbski zavojevalci mučili in poniževali.
Ta filmski in video program o tehnologijah spolnega nasilja, nasilja varnosti in družbenega nasilja, ki se navezuje na temo ne/varnosti v globalnem kontekstu, je posebej za festival Mesto žensk 2005 pripravila kuratorka Virginia Villaplana. Delo temelji na španskem analitičnem projektu Zgodbe iz kulture o spolnem nasilju (Cultural Stories on Gender Violence), ki ga je Villaplana razvijala v zadnjih dveh letih. Projekt obravnava in odpira raznolike vidike in odnose do družbenega nasilja – prisotnega v različnih medijih na globalni in lokalni ravni – z različnih izhodišč (spol, vojna in povojno obdobje, migracije, nasi-lje doma, razredno nasilje, rasno nasilje).
