Kaj pravzaprav počne italijanska novinarka Sabina Guzzanti v svojem dokumentarnem filmu Viva Zapatero!, ki že z naslovom nazdravlja sedanjemu španskemu ministrskemu predsedniku?
V prvi vrsti pripoveduje o zapletu, ki ga je v času Berlusconijevega kraljevanja imela na italijanski televiziji; ta ji je namreč najprej naročila satirično oddajo, nato pa jo je že pred prvim predvajanjem zaradi pritiskov politike umaknila s programa. In to – kot lahko vidimo v dokumentarcu – z zelo različnimi argumenti. Guzzantijeva naj bi govorila neresnice, Guzzantijeva naj bi bila žaljiva, Guzzantijeva naj bi mešala žanre, torej informacijo in komentar.
Tisto, kar avtorica skozi dokumentarec s pomočjo izjav vpletenih politikov, medijskih strokovnjakov in teoretikov ter praktikov satire pokaže, je, da ti argumenti seveda držijo – če ne upoštevamo dejstva, da gre za satiro. Tej pa so seveda dovoljene ''neresnice'', se pravi pretiravanja, premeščanja, karikiranja, mešanje žanrov in tudi smešenje, ki je od Aristofana naprej celo njeno glavno orožje. Mej dobrega ''okusa'' pa, kot pojasni tudi Dario Fo, človek, ki si je prav s satiro prislužil tudi Nobelovo nagrado, nikakor ne določa tisti, ki je žrtev satire, ampak zgolj in le občinstvo; to lahko zavrne satiro kot primitivno ali slabo našpičeno, ali pa jo kljub njeni grobosti podpre, ker je zadela žebljico na glavico.
Politika, ki prepove satiro na svoj račun, je strašno šibka, razmišlja v dokumentarcu angleški satirik, Rory Bremner, ki oponaša Blaira. In kako prekleto prav ima: Berlusconi je že pol leta zgodovina in pravzaprav bi morali vsi živeti srečno do konca svojih dni. Le da ni čisto tako. Guzzantijeva namreč prek svojega primera razkriva vrsto mehanizmov, ki so vzpon novega ''cezarja'' omogočili, in ki jih je vzpostavila prejšnja vlada, ki se je po Berlusconijevi zmagi spremenila v anemično opozicijo. In to je tisto, kar je najbolj strašljivo. Na izrecno vprašanje politiku predberlusconijevske levosredinske vlade, zakaj so sprejeli zakone, ki so Berlusconiju omogočili prevzem medijev, ta le nelagodno skomiguje.
Očitno je, da so špekulirali. In se zašpekulirali. Morda ob spoznanju, da naslednjih volitev ne morejo dobiti, državo celo zavestno pahnili v naročje norcu, ki jo je politično, ekonomsko in družbeno spravil na kolena. Da so se lahko letos pomladi kot veliki rešitelji znova povzpeli na tron?
In nenazadnje, kako so na Berlusconijevo cenzuriranje novinarjev odreagirali njihovi novinarski kolegi? Žal ne preveč častno. Tako kot levičarski politiki so se tudi oni pokakani ogradili od njene ''neobjektivnosti''.
Poučna zgodba. Tudi za majhno državico v soseski.
Tanja Lesničar-Pučko
