Hasija Borić se solo, zgolj s spremljavo glasbenika, izjemno dobro loti zelo spolzkega terena, téme, o kateri je bilo "črnila prelitega" takoj za prelito krvjo, pa obenem o njej vemo zmerom premalo: bosenske morije, politični krah in fašizmi vseh nians iz let med 1992 in 1996 pa do danes. V nekaj več kot enourni predstavi, ki je nastala po hipersatirični teksturi splitskega lista Feral Tribune, na začetku je izhajal kot podlistek Slobodne Dalmacije, se H. Borić transformira v več kot 30 likov in je nenehno na tistem robu političnega kabareta, ki izzove kvečjemu histeričen smeh, bridek cmok, zamolkle solze, zagroben hlad, jedko tišino. Feral, ki igralki pomeni nesporno "intelektualno in moralno luč", se v silnem dramaturškem stampedu naseli med "nekdaj" in "zdaj", predvsem pa globoko, brez patosa in laži evocira razočarano, oropano, poškodovano prebivalstvo. Spačene kreature politične nekdanjosti so imanentne vsem sedanjim fašizmom, nacionalna vnema in morilska stihija se kakor mora uležeta na ramena sedanjega gledalca.
S predstave ni izhoda, vsaka njena kritika je nujno tudi politična. Še več, navsezadnje že samo navzočnost Potujočega teatra Hasije Borić v Ljubljani kaže razumeti tudi kot neizprosno kritiko našega okolja, ki tako rado jadikuje nad "težkimi časi", obenem pa ne premore niti enega samega političnega kabareta, ki bi bil dostojen svojega poslanstva.
Feral Tribune Cabaret je nastal po tekstih, ki so jih spisali uredniki splitskega lista Feral Tribune: Viktor Ivančić, Predrag Lućić in Boris Dežulović.
("Bogu dragi, pa tudi Vragu ne mrzki.")
