Predstava Tkalci je razstava štirih eksponatov, ki se gibljejo namesto gledalca. Štirje posamezni eksponati so situacije, nanizane kot štiri zgodbe. Vsaka je poimenovana, vsaka postavlja svoj svet, ena žrtvuje naslov za celoto. Prva od štirih je Studenčnica in deluje kot prolog. Druga, Tlakovalci, govori o neskončnem premeščanju usedlin, ki se pojavijo s časom. Sledita Nabiralca, ki pripovedujeta o navezanosti in odvisnosti tako na ljudi kot imetje, predstavo pa zaključijo Tkalci, kjer se nastopajoči usmerijo v tkanje vzorca preproge, ki naj bi na koncu predstavo dokumentirala in jo zaobjela kot celoto. Eksponati kot zgodbe med seboj niso neposredno povezani. Vmesni prostor med koncem ene in začetkom druge je izpostavljen kot samostojna enota, kjer je orodje naše igre prezenca (ne)nastopanja.
