Projekt Singer je interaktivna umetniška instalacija, ki vključuje objekte – šivalne stroje, avdio in video. Projekt spremlja publikacija Singer – glasilo zaprtih tekstilnih tovarn. Na otvoritvi je nastopil pevski zbor tekstilnih delavk.
Ime projekta si izposojam od popularne znamke šivalnih strojev in se igram s pomenom, ki izhaja iz prevoda besede "singer" – v angleščini in nemščini se ime nanaša na petje oziroma pomeni pevca ali pevko. Idilična transformacija šivalnega stroja v orodje, ki "poje" pod (ženskimi) rokami, temelji na dejstvu, da je bila pesem nekdaj pogosta spremljevalka pri delu, pa tudi metafora za zvok strojev. Pesem doda telesu ritem in počloveči proizvodni proces.
Lastnoročno izdelovanje oblek je bilo nekdaj eden od temeljev ženske spolne vloge. Obleke so včasih "zrasle" na domačih njivah: naše babice so doma sadile lan, predle in šivale. Kasneje so obleke prihajale iz domačih tovarn, kamor so hodile na delo naše mame. Danes nosimo oblačila z blagovnimi znamkami mednarodnih korporacij, ki jih za nas izdelujejo ženske in otroci v neznanih vzhodnoevropskih in azijskih delavnicah. Tja se stekajo poti do cenene delovne sile, ki so v preteklih petdesetih letih vodile tudi preko slovenskih tekstilnih tovarn. Intimen stik z oblačilom je povozila porabniška stvarnost. Nit, ki nas je preko obleke povezovala z lokalnim prostorom, se je pretrgala.
Čeprav je nit tanka, je močna in vzdržljiva – ponazarja čas in življenje. Od tu podoba pajka, ki prede čas in skoraj svečeniški položaj predice oziroma tkalke v mitologiji starih Egipčanov in Grkov. "V vsaki nitki je vtkano nekaj človeške duše. Obleka ni mrtva stvar," povzema sodobna tekstilka Dragica Nenadić.
Šivalni stroj stoji na koncu linije oblačilnega rokodelstva, vendar pa ni več del njegove kulturne zgodbe. Stroj, ki je sprva obljubljal, pa tudi omogočil ekonomsko neodvisnost za ženske, je milijone žensk po vsem svetu pospremil v prihodnost slabo plačane delovne sile. Za mnoge domače tekstilne delavke pa se je tudi ta zgodba že končala.
O ustvarjalcih
Borut Savski raziskuje svet t. i. estetskih strojev, oziroma algoritmičnih avtonomnih elektronskih naprav, ki so za uporabo izven esteteskega prostora nefunkcionalne, kar pomeni, da gradi "inštrumente", ki proizvajajo napake. Napaka je prevazaprav znak avtonomnosti, »svojeglavosti«, nefunkcionalnosti. Edino področje nefunkcionalnosti je seveda umetnost. In še konkretneje: amorfni zvok. Estetske stroje predstavlja v galeriji Kapelica v Ljubljani od leta 1999 dalje.
Maša Gedrih je samostojna novinarka. Svoje prispevke objavlja v številnih slovenskih medijih.
Pevski zbor tekstilnih delavk
Časi, ko je bilo petje del družabnega in kulturnega življenja v praktično vsaki slovenski tovarni, so že davno minili. Še zlasti to velja za tekstilno industrijo, katere zdesetkani kolektivi nimajo razlogov za praznovanje. Razmere v tekstilni panogi so nestabilne in skrajno občutljive, če javnost dreza vanje. Po besedah tajnice iz podjetja Mura je treba delavkam pustiti dostojanstvo: "Ni pravi čas za te stvari. Če se bo kaj spremenilo, bomo takrat praznovali."
S problemom odpuščanja delavk v tekstilni industriji se ukvarja tudi umetniška inštalacija Singer, ki je s svojimi šivalnimi stroji ponudila vsebinski kontekst za dodatek v obliki živega performansa. Tako bodo na otvoritvi projekta v Etnografskem muzeju nastopile sedanje, nekdanje, odpuščene in upokojene delavke v tekstilni industriji, za spremembo drugačne, kot smo jih zadnja leta vajeni gledati v medijih: jezne, razočarane, obupane. Hoteli smo, da festivalu Mesto žensk dodajo svoj kulturni prispevek in pečat.
Marija Mojca Pungerčar
