Obremenjeni smo z nadziranjem poteka lastnega življenja, lovimo priložnosti in smo na trnih, da nam trenutek ne bi ušel, dokumentiramo vsak premik, da najmanjši dogodek ne bi bil pozabljen. Informacije, občutke in spoznanja želimo predelati, prežvečiti in jih izvreči. Kaj ko bi se za hip ustavili in le bili? Izselim se iz svojega najintimnejšega prostora, spalnice, in ga odprem javnosti. Tam pustim spomine, realizirane in nerealizirane ideje, predelane občutke, zapise in snov za inspiracijo. Ti produkti postanejo jaz, zato se kot človek lahko umaknem in samo sem. Ničesar ne puščam za seboj, ničesar novega ne vsrkavam vase. Drugo bitje se mi lahko ob tem pridruži in je. Ko to enkrat naredim v svojem domu, se kot parazit lahko naselim v katerikoli galeriji. Tam dokumentiram vsakega obiskovalca in gradim nov kolaž spominov, medtem ko za mojim hrbtom počasi nastaja bleda projekcija mene, ki sem bila in nekoč znova bom.
