Avtor v svojem prispevku razmišlja o lastnih izkušnjah pri projektih, v katerih bi morale imeti ženske boljši dostop do sodobne tehnologije. Še posebej poudarja ostre predsodke in prakse, s katerimi se nekatere ženske soočajo v šolah, gledališču ter različnih vizualnih in scenskih umetnostih. Iz besedila je razvidno, da ženske brez ustrezne spodbude zaradi kulturnih in drugih predsodkov nimajo enakopravnega dostopa do sodobnih tehnologij v umetnostih, na univerzah, v šolah in drugih okoljih, še več, ta dostop jim je velikokrat onemogočen. Po avtorjevih izkušnjah ženskam raje ‘nalagajo’ administrativna in podobna dela. Avtor meni, da je taka delitev odsev tradicionalne delitve dela v patriarhalni družini, ki je v številnih okoljih še vedno prevladujoča in povzroča škodo družbi, vzgoji, znanosti, umetnosti in kulturi.
