Knaup, Bettina; Leskošek, Vesna: Kapitalu ni vseeno za boj / ženski boji in antiglobalistično gibanje

Ogledov: 19
Naslov Kapitalu ni vseeno za boj / ženski boji in antiglobalistično gibanje
Tip Akademski dogodek, Okrogla miza
Datacija 14. oktober 2003
Prizorišče Cankarjev dom
Mesto produkcije Ljubljana, Slovenija
Produkcija Mesto žensk, Mirovni inštitut 
Jezik slovensko
Format 720x576 pxl
Trajanje 57' 28"
URL Mesto žensk
Evidenčna številka CoW-2003-AKAD-350

Sinopsis

 

Film Bénédicte Liénard Une Part du Ciel se konča z izjavo protagonistke: "Upirati se je treba." Ampak katere oblike učinkovitega upora in boja si predstavljamo v časih, ko postaja življenje mnogih žensk vedno bolj negotovo?

 

Danes smo priča transnacionalni delitvi dela in mobilnosti kapitala, zaradi česar povsod po svetu prihaja do temeljitega prestrukturiranja delovnih trgov. V Evropi je to pomenilo in še pomeni deindustrializacijo, saj multinacionalke selijo svojo proizvodnjo na jug in vzhod. Posledica tega so nove oblike nezaposlenosti. Nove delovne možnosti se največkrat odpirajo v sektorju storitev, večinoma ženskam (pogosto priseljenkam) in ne zagotavljajo ustreznih delovnih razmer. Ta razvoj je boleče očiten tudi v Sloveniji, kjer se zapira celotna panoga tekstilne industrije, kar ima za prizadete delavce, v glavnem ženske, hude posledice. Zaradi svetovnih razsežnosti teh procesov ne smemo zapasti v zaščitništvo, temveč moramo razviti transnacionalna stališča.

 

Najrelevantnejša politična gibanja, ki se ukvarjajo s tem problemom, so nedvomno antiglobalistična gibanja. Čeprav je bilo v teh gibanjih v začetku veliko žensk in čeprav so nekatera, še zlasti Global South, ustanovile ženske, pa zdaj, ko postajajo čedalje bolj pomembna, ženskih in/ali feminističnih pogledov v njih skoraj ni več. Po drugi strani ne na "Zahodu" ne na "Vzhodu"ni nobenega res pomembnega ženskega gibanja, ki bi se ukvarjalo s temi problemi v vsej njihovi kompleksnosti.

 

Glede na to, da globalno prestrukturiranje najbolj ogroža ženske (kapitalizem v svojem iskanju dobička uporablja predvsem rasno in spolno določena telesa žensk), je nadvse pomembno, da se v antiglobalistična gibanja vključijo tudi ženska gibanja in vanje vpeljejo feministično perspektivo in vprašanja, kar bi omogočilo premik k širši in natančnejši analizi in akciji. Ortodoksni antikapitalizem ne bo opravil s seksističnimi in rasističnimi odnosi moči!

 

Bettina Knaup

 

Za podrobnejšo razlago glej Sarah Bracke, Different worlds possible: feminist yearnings for shared futures (v tisku), in Chandra Talpade Mohanty, Feminist without Borders, Durham, London, 2003.

 

 

Ženske in globalizacija

 

Globalizacija je pojem, ki se zadnje desetletje prosto sprehaja po naših življenjih. Bolj ko je pojem vseprisoten, manj se zdijo jasni njegovi pomeni. Zato ga kar definirajmo: globalizacijo razumem kot globalno raztegovanje svetovnega sistema liberalnega kapitalizma. Ta proces je lahko samo terorističen, njegovi poglavitni orodji (in orožji) sta kulturno ideološka ofenziva vrednot in življenjskih stilov "zahodnega sveta" in agresivna ponudba domnevno večvredne "zahodne politične demokracije".
Upiranja taki globalizaciji so pogosto nesrečne zgodbe: etnični konflikti, nacionalizmi, religiozni fundamentalizmi ...
Novo globalno prestrukturiranje sveta prinaša nova vključevanja in izključevanja, prinaša nove spolne neenakosti in utrjuje stare.
Javnost se redefinira in podreja zasebnemu kapitalu, zato so ženske se bolj odrinjene od virov moči in odločanja, ne glede na to, da so večinoma zaposlene, in ne glede na to, da kdaj katera celo postane "predstavnica ljudstva". Stari mehanizmi avtonomije in "plezanja v sistem" so postali neučinkoviti, ker se pomen produktivnega dela zmanjšuje, moč političnega predstavništva pa je omejena in vse šibkejša. Moč, ki zdaj kaj šteje, se premika iz sveta politične javnosti v zasebni, antipolitični svet nadnacionalnih financ in kapitala. Zato so nujne artikulacije novih solidarnosti v novih arenah odpora.

 

Tanja Rener

 

Tanja Rener je sociologinja, profesorica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Sodelovala je s številnimi ženskimi NVO-ji, zdaj politično deluje v Forumu za levico.

 

 

Tranzicija, globalizacija ali živi laboratoriji

 

Na koncu drugega tisočletja se je v državah srednje in vzhodne Evrope zgodil veliki poskus družbenega inženiringa. Države srednje in vzhodne Evrope ter srednje Azije, ki so izšle iz socialističnih sistemov, danes označujemo s skupnim izrazom tranzicijske države oziroma postsocialistične družbe. Skupni sta jim komunistična in totalitarna polpreteklost in to, da se srečujejo s podobnimi problemi, ki jih prinašata politična in ekonomska transformacija oziroma preoblikovanje družbe, pri čemer poleg kulture igrajo pomembno vlogo tudi procesi privatizacije, politične demokratizacije in globalizacije. 

 

Na tak prehod lahko gledamo tudi kot na specifičen proces globalizacije, če upoštevamo, da je globalizacija prodiranje multinacionalnih podjetij in transnacionalnih mrež, ki se ukvarjajo z menjavo blaga, storitev, finančnega kapitala in simbolov, v nacionalne države. Obenem se te države srečujejo tudi z naraščajočo mobilnostjo kapitala, blaga in delovne sile, kar pomeni tudi čedalje večji razkorak med ekonomsko, znanstveno in tehnološko močjo, ki dobivajo nadnacionalni značaj, in politično močjo, ki ostaja omejena v okvirih nacionalnih držav. Vplivi globalizacije namreč niso zaobšli držav v prehodu. Nasprotno - udarjajo z veliko močjo. Tovrstno ukalupljanje in uokvirjanje držav pa nima zgolj geografskih implikacij, temveč tudi politične. In ne pozabimo: kljub številnim skupnim imenovalcem med državami o(b)stajajo velike kulturne, politične, ekonomske in druge razlike. Tudi na področju enakih možnosti za ženske in moške.

 

Jana Javornik

 

Jana Javornik je sociologinja, zaposlena na Uradu za makroekonomske analize in razvoj. Bila je ena tistih, ki so začeli pripravljati slovensko Poročilo o človekovem razvoju, pri zadnjem je bila tudi urednica. Deluje na številnih področjih, vsa pa so povezana z vprašanji enakih možnosti žensk in moških.

 

 

Položaji, Situacije, Bližnjice:

 

La Eskalera Karakola, načrtni prostor.
Maggie Schmitt, Silvia Lopez, La Eskalera Karakola, Madrid

 

"Zasedamo. Zasedamo in govorimo o teritorijih. Postavimo se na mesto, kot vozli, skozi katere teče na tisoče električnih krogotokov. Krogotokov in pospešenih tokov. Smo v samem žrelu pošasti. Premikamo se, odločamo, govorimo o politiki. Postavimo se na mesto in razkrinkamo lastna telesa, lastno nastanitev tega mesta, te soseske, tega družbenega središča."
La Eskalera Karakola, Položaji, Situacije, Bitke

 

La Eskalera Karakola je hiša v večetnični delavski soseski v centru Madrida, ki jo zasedajo ženske. La Karakola že šest let služi kot točka zbliževanja in kot izhodišče feministične misli in politične akcije, tako v soseski kot v široko razpetih feminističnih mrežah, v katerih sodelujemo. Odprt in spreminjujoč se kolektiv žensk - različnih po spolnosti, nacionalnosti, razredu in izobrazbi - vzdržuje hišo kot javni prostor, namenjen ženskam, in iz tega prostora lansira projekte, ki se širijo navzven. Eden od aktivnejših projektov zadnjega leta v Karakoli je bil Precarias a la Deriva (Negotove na slepo srečo), projekt kolektivnih raziskav, ki poskuša zarisati tokove feminiziranega negotovega dela/ne-dela v metropoli.
Prizadevale smo si za ustvarjanje novih povezav in izumljanje novih točk konflikta znotraj velikanske raznolikosti delnih, prilagodljivih, nebistvenih, neurejenih, mnogokratnih, svobodnih, ilegalnih ali nevidnih zaposlitvenih situacij brez pogodbe, brez ugodnosti, na domu, po projektih.

 

Silvia Lopez in Maggie Schmitt sta doktorandki na Universidad Autonoma de Madrid. Živita v in delata za La Escalera Karakola.

 

Sodelujejo

Moderiranje / vodenje Vesna Leskošek
Sodelovanje Tanja Rener, Jana Javornik, Maggie Schmitt, Silvia Lopez

Avtor/ica, skupina

Produkcija

Spletna razstava