Liénard, Bénédicte: Kos neba (Une Part du Ciel)

Naslov Kos neba (Une Part du Ciel)
Tip Film, Predstavitveni dogodek, Celovečerni film, Pogovor
Datacija 10. oktober 2003
Prizorišče Slovenska Kinoteka
Mesto produkcije Ljubljana, Slovenija
Produkcija Mesto žensk
Koprodukcija Slovenska kinoteka
Jezik francosko
Podnapisi slovensko
Format 720x576 pxl
Trajanje 57' 33"
URL Mesto žensk
Evidenčna številka CoW-2003-FEST-331

Sinopsis

 

Belgija, Francija, Luksemburg; 2002; 35 mm; barvni; 85'

 

Kos neba je zgodba o dostojanstvu dveh žensk, ki ga ne morejo zlomiti še tako trde preizkušnje. Kos neba je tudi zgodba o dveh socialnih okoljih, katerih poglavitni namen je – vsaj tako se zdi – zlomiti to dostojanstvo, poteptati človeka v ljudeh, ki ti okolji po sili razmer naseljujejo. Zgodbo filma lahko v celoti povzame en stavek: Joanna (s surovo prepričljivostjo jo upodobi Séverine Caneele iz Dumontove Človečnosti) je nekdanja delavka v tovarni, zdaj iz neznanih razlogov ukleščena med štiri stene v ženskem zaporu; Claudine (Sophie Leboutte) je delavka v isti tovarni, ukleščena med lojalnostjo do zaprte kolegice in strahom za lastno socialno varnost. Obrazi žensk v zaporu in obrazi žensk za tekočim trakom so isti: prepleskani z nezdravo bledico, razpotegnjeni od razočaranj, razbrazdani od skrbi, zapredeni v molk. Telesa zapornic in telesa delavk so ista: zgrbljena, utrujena, počasna, stlačena v uniforme. Uniforme v zaporu so iste kot uniforme v tovarni: hladnih barv, zapackane, nagubane. Stene zapora in stene tovarne tekmujejo, katere bodo zasijale v bolj mrzlih tonih, katere bolj učinkovito mečkale voljo do življenja, katere metale težjo senco. Tovarna in zapor, tovarna ali zapor; administrativni strukturi obeh institucij sledita isti izprijeni logiki in se med seboj izvrstno dopolnjujeta: prva skrbi za kriminalizacijo socialnega boja in s tem hrani drugo, druga skrbi za zatiranje izvirnih oblik izražanja in tako vrača uslugo prvi, ki za tekočim trakom ne potrebuje drugačnosti.

 

V neizprosno monotonem – pa vendar nikoli dolgočasnem – ritmu se izmenjujejo prizori, posneti v zaporu, in prizori, posneti v tovarni. Obe okolji, obrat prevzgoje in obrat izkoriščanja, sta nerazpoznavno zliti v eno, v simbol brutalnega obraza kapitalizma, v simbol pogorišča pojmov, kot so svoboda, skupnost, solidarnost, ki danes zlepa ne najdejo več konteksta, ki jih ne bi mazal z grenkimi prizvoki. Kaj bi drugega lahko pričakovali od avtorice, mlade bruseljske cineastke Bénédicte Liénard, ki se je kalila kot asistentka režije pri bratih Dardenne (Rosetta, Sin), obenem pa z gorečim družbeno-političnim angažmajem tlakovala lastno dokumentarno filmsko ustvarjanje. Izkušnje, ki jih je nabrala pri golem beleženju socialnih sramot zahodne Evrope, s pridom uporabi pri snemanju svojega prvega celovečernega filma. Snema na pravih lokacijah, v tovarni in v zaporu, snema z naturščiki, z delavkami in zapornicami. Na prvi pogled toga, konceptualna forma (dolgi, statični kadri, izključno hladne barve, odsotnost vsakršne glasbene spremljave, pogledi in kretnje v vlogi dialogov, motor pripovedi, ki gladko prede zunaj banalnih vzročno-posledičnih konvencij) na dolgi rok uspešno presega, prelamlja in kritizira konvencionalne načine reprezentacije in naracije ter tako jasno izpostavlja angažirano politično agendo, osvobojeno pasti ideologije. Poskus zlitja sugestivne, poetične forme z močnim političnim angažmajem gre ponavadi na račun slednjega. Nemara je zato Abbas Kiarostami, znan predvsem kot vodilni filmski poet, v svojih zadnjih dveh filmih (ABC Afrika, 10) povsem zavrgel razpoznavno poetično formo in svoj izraz oklestil na video, na minimum, da bi se jasneje izrisal politični gnev, prisoten že prej, vendar vpet v estetiko bleščečih podob in unikatne dramaturgije.

 

Uspeh Liénardove je tolikanj bolj občudovanja vreden, kolikor spričo radikalne filmske forme še vedno do izraza najbolj in predvsem prihaja njena politična misel, brezkompromisni zagovor zatiranih in strupena, dosledna in nadvse upravičena graja sistema, nevrednega človeka. Prilepljen na poldrugo uro podob, ki zlepa ne uzrejo neba (kaj šele sonca), se utegne naslov filma zazdeti ironičen, celo ciničen. Mogoče, mogoče tudi ne. Ponosen nauk, da si je treba kos neba izboriti, ga iztrgati oblakom in ne čakati, da se sivina razpara sama od sebe, je kos neba, ki se občasno razpre nad protagonistkami filma. Najprej, samo za hip, ko se ena od zapornic odklopi od resničnega sveta, zapre oči, zajadra nad rešetke, zasanjano zapleše na glasbo, ki mogoče igra samo v njeni glavi. Nekoliko kasneje, tokrat za dalj časa, ko se Joanni, zaprti v samico, po licih usujejo solze in kamera prvič v filmu zatrepeta in nato pomežikne, zastre pogled s črno zaveso, kot da ne bi prenesla pogleda na sesuto telo. In potem vendarle spet pogleda nazaj. Gleda tja, kamor ne upamo gledati. In gleda toliko časa, da nam neha biti nerodno.

 

Jure Meden

 

Sodelujejo

Režija Bénédicte Liénard
Scenarij Bénédicte Liénard
Igra (gledališka/filmska) André Wilms, Sofia Leboutte, Séverine Caneele, Olivier Gourmet, Naima Hireche, Josiane Stoléru, Gaëlle Müller, Béatrice Spiga, Annick Keusterman, Yolande Moreau
Produkcija Marianne Dumoulin, Jospeh Rouschop, Jacques Bidou, Eddy Geradon-Luyckx, Donato Rotunno
Direktor/ica fotografije Helene Louvart

Avtor/ica, skupina

Produkcija

Koprodukcija

Slovenska kinoteka
Spletna razstava