Maska, časopis za scenske umetnosti, letnik XXXIV, št. 198-199, zima 2019, Pisanje na sceni, pisanje za sceno

Maska, časopis za scenske umetnosti, letnik XXXIV, št. 198-199, zima 2019, Pisanje na sceni, pisanje za sceno

Naslov Maska, časopis za scenske umetnosti, letnik XXXIV, št. 198-199, zima 2019, Pisanje na sceni, pisanje za sceno
Tip Gledališče, Ples, Revija
Datacija 2019
Mesto produkcije Ljubljana, Slovenija
Produkcija Maska
Jezik slovensko, angleško
Format 230x293 mm
URL maska.si
Evidenčna številka MAS-2019-PUB-108

Sinopsis

Opozorilo: Prikaz datoteke je optimiziran za spletni ogled. Prosimo počakajte nekaj trenutkov, da se datoteka naloži.

 

Tokratna številka revije Maska prinaša tematsko usmeritev na dramatiko; ne v smislu pregleda celote trenutne produkcije pri nas in v regiji, ampak s fokusom na njen najbolj vitalni, eksperimentalni, dogodkovni, meseni, mejni (čeprav ne več robni) del. Ni čudno, da je zato kar lep del člankov posvečenih delu »gledališke osebnosti« Simone Semenič, ki v tem smislu velja za inovatorko. Temu fokusu v reviji botruje tudi še vedno slišen odmev njenega prejetja Prešernove nagrade leta 2018, ob katerem sta Teja Reba in Janez Janša na Novi pošti oktobra 2018 skurirala festival Abonma Simona Semenič. Ker je bil njenemu pisanju posvečen že znanstveni simpozij Vsak cuka svojo delicijo v organizaciji revije Amfiteater, ki bo prav tako in skoraj sočasno objavila serijo prispevkov, nastalih po prispevkih na simpoziju, sva se urednici Maske odločili, da bo naša diferenca specifica, a nujna dopolnitev, namenjena bolj eksperimentalnim prispevkom – bodisi v smislu avtorskega pristopa k pisanju o njeni pisavi bodisi pisanju o njenih bolj obskurnih praksah. In ker smo se z revijo Amfiteater organsko dopolnili, smo se odločili, da skupaj obeležimo tudi izdajo obeh revij. Ob tem pa se nama je zdelo vredno ohraniti nekaj odprtosti za trenutne nastajajoče prakse in poligone, bodisi v lokalnem bodisi v regionalnem prostoru, ki jim je pisava Simone Semenič pogosto šele utirila pot. Revija Adept, ki bo z nami ob branju sveže izdanih tekstov prav tako obeležila (skupen) izid, je prostor, ki skrbi za objavo mlajše nove dramatike in svojo tokratno številko posveča objavi štirih novih dramskih tekstov, kar bo lepo dopolnilo izid vseh treh tematsko prepletajočih se gledaliških revij.

V tej seriji objavljamo izjemno lepo in dragoceno pismo njenega dolgoletnega prijatelja in sodelavca Milana Markovića Matthisa, ki se igra s prehajanjem med zasebnim in javnim. Avtor pisma je tudi avtor izjave, ki si jo je avtorica naslednjega članka – tudi ena od urednic pričujoče edicije Alja Lobnik, izposodila za naslov svojega predavanja v okviru Abonmaja Simona Semenič, kjer se med drugim osredotoča na telesnost v pisavi dramatičarke – transpozicijo. K zbirki se nam je zdelo izjemno pomembno dodati poglavje iz izjemne, s študentsko Prešernovo nagrado nagrajene diplomske naloge Katje Čičigoj, ki se ukvarja z dogodkovnostjo pisanja Simone Semenič, kjer imata pisava in uprizoritev enakovreden, z vsako ponovitvijo evolvirajoč se status. Da je imela k eksperimentu v dramskem pisanju usmerjena skupina PreGlej, ki je delovala med 2005 in 2013, soustanoviteljica katere je bila prav tako Semenič, bistven vpliv tudi na trenutne iniciative, kakršna je KUD Vzkrik, v svojem prispevku piše Jaka Smerkolj Simoneti. Temo geografsko in žanrsko razširjata še dva članka: Simon Smole je popisal novejšo srbsko dramsko produkcijo, Eva Smrekar pa se je v poglobljenem prispevku ukvarjala s serijo del intermedijske umetnice Maje Smrekar, ki je s Simono Semenič zelo povezana, čeprav ne na način, kot bi si ga nemara obe avtorici želeli. Kot nagrajenki Nagrad Prešernovega sklada sta bili s strani anonimnih spletnih nestrpnežev omalovaževani – ena kot skrunilka domovinskih simbolov, druga pa kot degeneriranka, ki doji pse. Upamo, da smo jima z obravnavo v tej številki vsaj delno popravili krivico.

Številko tudi tokrat nadgrajujeva s samostojno rubriko Scenske drobtinice, v kateri sva se to pot odločili objaviti serijo vabljenih predavanj, ki so se zgodila ob eni od inscenacij »gibalne skulpture v času«, dela Na liniji (Pol-na-črta) Mateje Bučar, oktobra 2017. Predavanja so potekala sočasno z instalacijo v zgornjem preddverju Cankarjevega doma, kjer je bila preko celotne dolžine prostora potegnjena žareča ravna črta, ob in po kateri so se gibale plesalke in soustvarjalke giba. Nenavadno je, kako različne učinke lahko sproža tok besed, pisanih za ali ob nekem abstraktnem plesnem delu. Včasih deluje kot asociativni odvod, včasih poglablja delo in njegovo branje in doživljanje usmerja v nepričakovane smeri. O črtah so tako ali drugače razmišljali filozofi in filozofinje: Tadej Troha, Robert Pfaller, Renata Salecl in druga od urednic, Pia Brezavšček.

Brez Neodvisnih tudi tokrat ni šlo, reflektivnega pisanja za sceno je, ob nekoliko spodbude, vedno več. Selekcija bere na portalu www.neodvisni.art je bila v zadnji polovici leta obilna in pestra. Ker je pisanja za nekatere zvrsti gledališča, in sem gotovo spada tudi sodobno klovnovsko gledališče, malo, sva se odločili za objavo članka Nike Arhar o festivalu Klovnbuf, ki pa hkrati odlično kontekstualizira fenomen tovrstnih gledaliških praks in je zato še posebej dragocen. V tokrat edinem intervjuju v številki se je z Giulio Palladini, kulturno teoretičarko, ki se ukvarja z delom in užitkom, pogovarjal Jernej Kaluža. Zadnji članek pa je najin pogled na nekatere produkcije na festivalu sodobnega plesa ImpulsTanz, ki sva ga urednici obiskali v letošnjem poletju.

Za pričujočo Masko, v katero pred zaključkom tega pestrega leta vlagava vse svoje zadnje moči, si na sceni in za sceno želiva vsaj toliko in še več branja, kot je zanjo in na njej kvalitetnega pisanja. Pa srečno 2020 (ki bo za Masko tudi jubilejno)!