Z namerno uporabo banalnih predmetov Cornelia Parker postavlja še en izziv. Uporabi prav osnovne sestavine, ki oblikujejo naše življenje, takšne domnevno varne stalnosti, kot so hiša, vrtna lopa, šola, srebrni pokal, katedrala in krsta, in s tem, da te javne in zasebne spomenike potiska v nepričakovanih smereh, destabilizira, kar od njih - in s tem posredno od sebe - pričakujemo. Ko množica črt s kredo preplavi zidove šolskega poslopja (Izdihnjena šola, 1990), ko se od morja zglajeni kamenčki, ki so bili nekoč opeka in malta, vzdignejo v obliko doma (Niti od niti k, 1992), ali ko se razjedene miniaturne oblike naših zgodovinskih znamenitosti dvigajo v zrak kot termitnjak (Bežni spomenik, 1985), tedaj se zdi, da ničemur ne moremo več popolnoma zaupati.
