Stane Kregar, slikar, duhovnik, učitelj, Prešernov nagrajenec, se je po končani teološki fakulteti v Ljubljani vpisal na likovno akademijo v Pragi in po vrnitvi v Ljubljano začel leta 1937 razstavljati v okviru Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov. V razvoj slovenske umetnosti dvajsetega stoletja je bistveno posegel s surrealizmom in z barvno abstrakcijo.
Razvojni lok različnih usmeritev povezujeta liričnost in melanholija — naj bodo to realistična, kubistična, surrealistična ali abstraktna likovna izhodišča. Ob slikah je ustvarjal tudi akvarele, risbe, gvaše, vzorce za tapiserije in za cerkvena oblačila, v večjih formatih pa freske, mozaike in slikana okna.
Globoki humanizem, odzivi na aktualne, a človeško relevantne vsebine, razpetost med realno in nadrealno, med zavestno in podzavestno, doživetje svetlobe in barv skozi krajino in njihovi odmevi v abstraktnih slikah, ritmična struktura kompozicije, to so glavne značilnosti Kregarjevega slikarstva. Besede Emilijana Cevca, ki gaje s Kregarjem povezovalo podobno nazorsko in duhovno prepričanje, poetično opredeljujejo umetnikovo delo kot privid upanja, kot tavajoče sence in kot krik žalosti.