Juházs Miczura, Mónika: Mitsoura

Naslov Mitsoura
Tip Glasba, Koncert
Datacija 7. oktober 2004
Prizorišče Cankarjev dom
Mesto produkcije Ljubljana, Slovenija
Produkcija Cankarjev dom
Koprodukcija Mesto žensk
Jezik slovensko
Format 720x576 pxl
Trajanje 09' 13"
URL Mesto žensk
Evidenčna številka CoW-2004-GLAS-672

Sinopsis

 

Magični glas pevke, ki je s svojim projektom sklenila okrogloobletniški festival, je s slovenskih odrov že odmeval: leta 1994 je v okviru takrat nomadskega, pardon, potujočega etno festivala Okarina nastopila v več slovenskih krajih, tudi na z dežjem opranem ljubljanskem gradu. Takrat je bila Mónika Juhász Miczura, za prijatelje in oboževalce preprosto Mitsou, pevka gotovo najžlahtnejše izmed madžarskih romskih zasedb – skupine Ando Drom. Mitsou se je tradicionalnih pesmi učila od svoje matere, kateri so po številnih nagradah, ki jih je prejela za svoje petje, napovedovali sijajno kariero – če bi se le odpravila v večje mesto. A bila je prerevna, imela ni niti za čevlje in sram jo je bilo, da bi iz rojstne vasice (ob madžarsko-romunski meji) v Budimpešto odšla bosonoga. Če pa smo že ostali prikrajšani za petje "Mitsou starejše", smo zato toliko bolj srečni, da lahko užijemo sugestivno in čarobno petje njene hčere, katere nadarjenost je na neki poletni delavnici za otroke "odkril" Jenö Zsigó, vodja skupine Ando Drom.

 

Čeprav Mitsou ni več članica te skupine, na svojevrsten način v njeni skupini Mitsoura nadaljuje njeno poslanstvo: "ando drom" namreč pomeni "na poti" in lastnica neverjetno prodornega, zvonkega glasu se je, želeč si sprememb in inovacij, ki bi presegle tradicionalno romsko godbo, podala v tvegano avanturo. Tvegano zato, ker se je že marsikdo, ki se je namenil združevati tradicionalno in elektronsko godbo, opekel. Vendar je naša junakinja iz tovrstne pusto-lovščine izšla prekaljena, osvežena, z jasno vizijo, kaj si želi in kaj želi doseči od tega, danes sicer zelo modnega združevanja tradicionalnega in hiper-modernega.

 

Zlitje njenega osupljivega glasu z elektroniko namreč nikoli ni enosmerno, enoznačno, njen glas ni le nujni okras zadetemu ambientalnemu vzdušju. Nasprotno, občutek imamo, da je Mitsou elektrificirala romsko godbo, da nakaže, kako je le-ta že tako naelektrena, z ambientalnimi, atmosferičnimi zvoki jo je obdala, da opozori, kako zelo prostorna, prostrana je godba tega, v svojem bistvu nomadskega ljudstva. Trans je kajpak navzoč, ker nas z njim spomni na doživetje transa – premestitve, potovanja –, ki ga tako zlahka dosegajo romski muzikantje. Komadi na mikavnem lanskoletnem prvencu (Mitsoura, 2003), tako romski kot indijski, so skorajda vsi tradicionalni - takšna pa je tudi večina glasbil, ki ob elektroniki podpirajo Mitsoujin vokal: cimbale (ki jih običajno igra mojster Kálmán Balogh), kaval, zurna, viola, tabla idr. Staro in novo torej, a nikakor ne v spopadu, soočanju, pač pa v resničnem zlitju in sobivanju. Na koncertu so trans poglabljale vizualne animacije, navdihnjene z indijskimi motivi ter z deli romskih umetnikov.

 

Sodelujejo

Petje / glas Mónika Juházs Miczura
Inštrumentalna glasba András Dés, András Monori, Márk Moldvai, Miklós Lukács, Péter Szalai
Oblikovanje vidnih sporočil Evá Mandula

Avtor/ica, skupina

Koprodukcija

Spletna razstava