Ko mati in hči stopita na oder, da bi odigrali mater in hčer, vstopita v neko drugo razmerje, postaneta soigralki, ne da bi povsem izstopili iz prvotnega odnosa, ki je neizogiben. A ravno s tem, ko igrata sami sebe, podvajata, stopnjujeta vlogi, ki se začneta luščiti kot stara koža. Kaj ostane? Da si je treba človeški stik – če naj bo svoboden – vedno znova izmisliti. Da je za vsak odnos tisoč možnosti, da te izhajajo iz igre, gledališče pa ima moč, da na to opozarja. (Jasmina Žgank in Nataša Živković)
