Pravljice za lahko noč
Ilustrirana knjiga za odrasle? In pravljice? Le kdo še bere takšne stvari!
Morda ravno zato, ker so nekoč davno otroka v nas ubili s pravili, prepovedmi, poniževanji in ostalim družbeno priznanim nasiljem.
Morda ravno zato, ker smo želeli čim prej odrasti, da ne bomo več majhni in nemočni.
Morda ravno zato, ker smo odrasli in odrasli ne berejo pravljic.
Pravljice za lahko noč je knjiga o majhnih, navidez nedolžnih nasiljih, ki smo jih bili deležni pri vzgoji. Včasih tako nepomembnih, da jim niti ne posvečamo pozornosti, ker smo nanje že navajeni. Ali pa smo jih skrili nekam globoko v podzavest, jih sprejeli za svoje in popolnoma normalne. Ne gre za pretepanja in spolna nadlegovanja, ampak za vzgojne prijeme, ki so se jih spomnili starši in se večini zdijo edini pravilni in popolnoma normalni. Za vzgojne prijeme, ki so v nas ubili radovednega, ljubečega in navihanega otroka in iz nas naredili razumne, "močne" in odrasle ljudi. Za vzgojne prijeme, ki jih nezavedno in v afektu izvajamo nad svojimi otroci, ne da bi se zavedali, kaj v resnici počnemo. Nekoč je veljalo, da mora biti otrok deležen določene mere tepeža, sicer ne bo mogel normalno odrasti. Novorojenčke so pustili jokati, ker je zdravo za pljuča.
Knjiga je zbirka izkušenj različnih ljudi, ki pa se v zgodbah ne bodo prepoznali. V njih namreč nastopajo princi, princeske, kralji, kraljice, berači in sirote deklice – osebe, ki jih najdemo v klasičnih pravljicah. S to razliko, da so te pravljice namenjene ''uspavanju'' odraslih. Za lepše sanje. In morda se boste ob njih spomnili svoje zgodbe. Prvi izvod knjige je bil ročno izdelan v nakladi 50 izvodov. Obiskovalci festivala so ga za simbolično ceno lahko tudi kupili.
Dnevnik 012
Namen projekta Dnevnik 012 je problematizirati stereotipe in tiste zamolčane, manj znane dileme v odnosu starši – otrok – družba. Zgodbe, zbrane med nastajanjem projekta, je avtorica zapisovala v letu, ki ga je preživela na porodniškem dopustu, od aprila 2005 do aprila 2006. 'Artist book', izdan v nakladi 50 izvodov, je oblikovan kot starševski dnevnik in ponuja možnost soustvarjanja osebne avtorske knjige. Tako se projekt nadaljuje v rokah uporabnika. Obiskovalci festivala so dnevnik lahko za simbolično ceno kupili.
V Dnevniku 012 so zbrani zapisi pogovorov o starševstvu, ki se nenehno odvijajo med sorodniki, prijatelji, znanci ali naključnimi sogovorniki. Avtorica pogovorov ni izvajala načrtno, po metodi intervjuja. Nihče od sogovornikov med pogovorom ni vedel, da bodo njegove besede kasneje zapisane. Večina zapisanih izjav je bila izrečenih mimogrede, ob srečanjih na ulici, v parku, dvigalu ali v med pogovori po telefonu in elektronski pošti. Identiteta pripovedovalcev je zabrisana. Večina zgodb je avtoriziranih in objavljenih z dovoljenjem. Izjave naključnih, neznanih pripovedovalcev so prirejene objavi.
Zanimivo je, kako pomembne teme se lahko razvijejo iz običajnega kramljanja, ki traja samo nekaj minut. Sogovorniki so odprli nekaj bistvenih dilem starševstva. Kako se soočiti s tako imenovanim ''ustaljenim'' sistemom rojevanja? Kako prebroditi začetne probleme staršev, soočenih z nepreklicno spremembo identitete in zahtevno nego novorojenčka? Koliko ti pri tem lahko pomagajo temu namenjene institucije? Kako sploh preživeti poporodno obdobje? Kako bo s kariero po končani porodniški? Kam dati otroka v varstvo? Koliko je zamolčanih resnic, s katerimi sta soočena novopečena starša, in ali bi jih sploh lahko sprejela, če bi zanje vedela prej? Koliko je današnja družba naklonjena staršem in otrokom? Zapisane zgodbe so tako intimne izkušnje posameznika kot tudi razmišljanja o vlogi, ki ti jo družba podeli kot staršu.
Nekoč je veljalo, da se vsi pogovori končajo pri dveh temah, ki sta bistveno zaznamovali posameznika: moški govorijo o vojski, ženske o porodih. Pogovorov o vojski med mlajšo generacijo ni več.
Irena Pivka
