Kako je s tem v vizualni umetnosti? Kako se umetnost spopada s točko, na kateri nam je lahko odvzeto prav vse? Ne zgolj s fizično smrtjo, temveč s smrtjo za časa življenja. Ne nazadnje, eno temeljnih vprašanj umetnosti 20. stoletja je bilo, kako ustvarjati umetnost po plinskih celicah. Veliko teoretikov podobo v kontekstu taborišč druge svetovne vojne prepoveduje, kratko malo prepovedujejo kar umetnost. Obenem pa je razveljavljena tudi dokumentarnost, česar se je dobro zavedal že Zoran Mušič, ko je izjavil, da stvari ni hotel ilustrirati. Z drugimi besedami, Mušičevo oko je oko slikarja, ne fotoreporterja. Tudi Shoah ni dokumentarni film: dokumentarnost je prekratka, do žrtev tudi žaljiva, kot je dal jasno vedeti že Claude Lanzmann. V Auschwitzu ni bilo nobenega zakaj.
