Badovinac, Zdenka; Jenko, Marko: Wojciech Grzybała, Magdalena Ziółkowska: <i>O razstavi Andrzej Wróblewski, Čakalnica</i>

Badovinac, Zdenka; Jenko, Marko: Wojciech Grzybała, Magdalena Ziółkowska: O razstavi Andrzej Wróblewski, Čakalnica

Ogledov: 92
Naslov Wojciech Grzybała, Magdalena Ziółkowska: O razstavi Andrzej Wróblewski, Čakalnica
Tip Slikarstvo, Razstava, Mednarodna razstava
Datacija 14. oktober 2020
Prizorišče Moderna galerija
Mesto produkcije Ljubljana, Slovenija
Produkcija MG+MSUM, Fundacja Andrzeja Wróblewskiego, Instytut Adama Mickiewicza
Jezik slovensko, angleško
Format 1920x1080 pxl
Trajanje 11' 20"
URL http://www.mg-lj.si/si/razstave/3040/andrzej-wroblewski-cakalnica/
Evidenčna številka MG-2020-PRED-660

Sinopsis

Gre za prvo mednarodno razstavo tega poljskega slikarja, v celoti posvečeno njegovemu potovanju po Jugoslaviji in njegovemu poznemu delu. Na ogled ponuja več kot 120 njegovih del, ki so nastala med letoma 1955 in 1957. Kustosi razstave so se odločili, da se osredotočijo na obdobje med 10. majem 1954, ko se je Wróblewskemu rodil sin, in njegovo zgodnjo smrtjo 23. marca 1957. Krepka večina izbranih del ni bila še nikdar na ogled, nekatera pa za širše občinstvo nazadnje leta 1958. Razstavljena so tudi tako znamenita dela, kot so Čakalnica I, Vrsta se nadaljujeČakalnica II(Spremenitev v stol I); in Nagrobnik, (Ženskarjev nagrobnik), poleg številnih gvašev, monotipij in nekaj ducatov del velikega formata, ki so nastala na rjavem ovojnem papirju.

 

Koncept razstave temelji na več točkah: najprej na figurah, ki so kot privezane na stol, se vanj celo spremenijo, kot v pričakovanju, zamišljenosti in brezčasju; »razgrajene«, anonimne in ob svojo individualnost. Ta »mentaliteta čakalnice«, kot jo je v katalogu documenta IX orisal nemški dramatik Heiner Müller, naj bi bila značilna prav za izkušnjo nekdanje socialistične Srednje in Vzhodne Evrope. Četudi se je vsakdan v socialistični Jugoslaviji v marsičem razlikoval od sočasnih družbenih in umetnostnih okoliščin na Poljskem in v drugih državah za železno zaveso, nam gledišče čakalnice omogoča stik z univerzalnim, ki seže v srž etične, moralne in telesne eksistence, obenem pa je tudi delo čustvovanja in žalovanja. V tem oziru je na razstavi vzpostavljen dialog med toposom čakanja v delu Wróblewskega (tu je treba omeniti še njegov osnutek scenarija za kratki film Čakalnica, o katerem v katalogu več spregovori kustos Moderne galerije Marko Jenko) in izborom iz serije čakalnic slovenskega slikarja Marjana Dovjaka (1928–1971), ki so nastale prav v petdesetih letih. Razstava bo poleg ožjega izbora slovenskih in tedanjih jugoslovanskih umetnikov vzpostavila tudi dialog s stalno razstavo umetnosti 20. stoletja v Moderni galeriji: kako sta Wróblewski in Majewska videla dela slovenskih umetnikov, kot so Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, Riko Debenjak, Stane Kregar in Marko Šuštaršič? Pri vprašanju čakanja gre obenem za uvodni vidik raziskovanja slovenske oziroma jugoslovanske umetnosti petdesetih let, zlasti abstrakcije med letoma 1948 in 1963, ki se ji Moderna galerija že posveča za prihajajoče obdobje (mednarodna razstava, predvidena za leto 2022).

 

Razstava sloni na šestih temah. Prva tema je rekonstrukcija potovanja Andrzeja Wróblewskega in kritičarke Barbare Majewske po Jugoslaviji med 30. oktobrom in 21. novembrom 1956. Kustosi zato vključujejo številno arhivsko gradivo, fotografije in seveda umetnine, ki se neposredno sklicujejo na navdihe iz jugoslovanske umetnosti, a tudi iz pokrajin, folklore, lokalne arhitekture in stečkov. Druga tema razstave je umetnikovo vsakdanje življenje in pojem starševstva, zlasti materinstva. Številni portreti njegove žene, akti, notranjščine umetnikovega krakovskega stanovanja in ateljeja so v dialogu s slavnim platnom Matere, Antifašistke, ki ga je umetnik vključil na Razstavo mlade umetnosti pod sloganom »Proti vojni – Proti fašizmu«. Naslednja tema je osrednja tema razstave, tj. čakanje – neverjeten inventar čakalnic, vrst in spremenitev figur v stole. Gre za dela, ki jih je Wróblewski razstavil na 3. razstavi Salona Po Prostu v Judovskem gledališču v Varšavi avgusta 1956. Predstavljena so skupaj z različnimi podobami ženskih figur in portreti mladega modela. Poseben prostor je namenjen delom z motivom dečka, ki je v umetnikovem poznem obdobju zelo pomemben. Zadnji del razstave združuje 33 ohranjenih (od doslej evidentiranih 35) monotipij. Wróblewski jih je sicer ustvaril 81, po vsej verjetnosti v zadnjih tednih svojega življenja. Glede na to, da se sklicujejo na vse pomembne teme, ki so ga zaposlovale vse življenje, to serijo monotipij lahko vzamemo kot njegovo »umetniško oporoko«.

Sodelujejo

Besedilo Zdenka Badovinac
Slikarstvo Andrzej Wróblewski
Kustos/inja Marko Jenko
Podpora Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino Republike Poljske, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Avtor/ica, skupina

Produkcija

MG+MSUM
Fundacja Andrzeja Wróblewskiego
Instytut Adama Mickiewicza

Prizorišče