Kako ponovno povezati feministično in antikapitalistično kritiko?
Kako se upreti neoliberalni apropriaciji feminističnih politik z vključitvijo novih teorij družbene emancipacije, brez žrtvovanja boja za družbeno priznanje? Jasmina Husanović meni, da je pomembno ponovno povezati feminizem in kritiko kapitalizma, saj je velik del feminističnega gibanja opustil analizo družbenih razredov, sprejel kulturalizacijo in zavrl sanje o feministični emancipaciji v korist akumulacije kapitalizma. Prek identitetnih politik je razpršil feministično idejo o enakosti in začel promovirati različne modne stile in življenjske sloge, ki so decentralizirali moč žensk kot delavk.
S strukturnim uničenjem socializma nazaj v kapitalistično barbarstvo: družbeno-ekonomski položaj žensk
Posledica neokolonialne restavracije kapitalizma je masovna redukcija temeljnih socialnih in ekonomskih pravic, ki ima za ženske drugačne učinke kot za moške, saj med drugim temelji na ponovni repatriarhalizaciji družbe. Ta proces je neposredno povezan s prenosom odgovornosti in izdatkov, povezanih z družbeno reprodukcijo, z ramen lastnikov kapitala izključno na ženske. Posledica tega je potiskanje žensk v zasebnost doma, v vlogo prosto razpoložljivih reproducentk ter delno ali v celoti ekonomsko odvisnih partneric, iz česar izhaja tudi predrugačenje njihovega zaposlitvenega statusa: postavljene so v vlogo sekundarne delovne sile, predstavljajoč ogromni bazen rezervne armade delavk, ki je iz formalnega večinoma prestavljena v neformalni sektor. Restavracija kapitalističnih družbenih odnosov temelji na izbrisu socialistične ideje o enakosti in enakopravnosti spolov ter obujanju in utrjevanju izrazito konservativnih konstruktov spolne razlike.
Rdeča zora nad Mestom žensk
Festival Rdeče zore od leta 2000 deluje v, ob in proti družbi, ki ni naklonjena ženskam in spolnim manjšinam, še najmanj tistim, ki opozarjajo na svojo zaznamovanost, da bi izpostavile samoumevnosti, na katerih slonijo spolne hierarhije. Vztrajati ni lahko, saj se obljuba enakosti, ki smo jo od samega začetka gojile v podobi rdečelase razbojnice Zore in rdeče ožarjenega neba, v času »kapitalističnega barbarstva« očitno oddaljuje.
K depolitizaciji Rdeče zore nad Mestom žensk prispeva dejstvo, da organizatorke kljub evropski podpori ostajamo prezaposlene in podplačane projektne delavke. Res je, da je bila ekipa Rdečih zor zaradi nje drugič v štirinajstletni zgodovini festivala za svoje delo plačana, in res je, da so končno bile pošteno plačane tudi nastopajoče, vprašanje je le, za kakšno ceno.
Upor proti strukturnim vzrokom za spolno asimetrijo ostaja razlog za naš obstoj in razlog za iskanje zaveznic, ki smo jih tokrat našle v Mestu žensk. Naš skupni festival Rdeča zora nad Mestom žensk nadaljuje s feministično in queerovsko politiko, vpeto v ta prostor in čas. Pri tem se oziramo preko nacionalnih meja, ker jih patriarhat presega, obenem pa smo prepričane, da je tako nacionalne kot spolne in razredne meje mogoče prestopati, premeščati in rušiti s pomočjo umetnosti, aktivizma in teorije, ki so medsebojno zavezani »nemogočemu«: tistemu, česar še ni, a nekoč bo. Recimo svetu brez spolnega nasilja.
Tea Hvala
