V dandanašnji Evropi morajo umetnostne institucije prepoznati svojo vlogo pri ustvarjanju in vzdrževanju zaščitnih struktur za umetnike in študente, da se ti lahko srečujejo, izmenjujejo, razvijajo samoinženirane in čezmejne oblike kolektivizacije. Današnja umetnostna institucija, ki se sooča z vse večjimi standardizacijo, kontrolnimi pregledi, odvečnostmi in proračunskimi rezi, mora biti, bolj kot kdajkoli prej, metabolična, subjektivna in pozorna.
