Rojen je bil v Ljubljani 30. 7. 1947. Gimnazijo je končal v Kopru. V Ljubljani se je najprej vpisal na študij atomske fizike, kjer se ni našel, nato je študiral primerjalno književnost in filozofijo na Filozofski fakulteti. Njegov ljubljanski naslov je bil Gradišče 10. Med letoma 1966 in 1971 je bil član konceptualnega gibanja skupine OHO, ki je bila povezana tudi z živah nim gibanjem tako imenovanih novih umetniških praks v Beogradu, Novem Sadu in Zagrebu. Sodeloval je pri happeningih, ustvarjal objekte, instalacije. Ta čas je označil kot obdobje dobrega sodelovanja, skupnega razstavljanja, čep ra v so skupin o sestavlja 1i in d ivi d ua 1is ti. Sam je 1e ta 1970 sodeloval pri prvi predstavi eksperimentalnega gledališča Glej v Ljubljani s sceno za dramo Petra Handkeja Kaspar (po njegovi izjavi ga je scenografija zanimala, a kasneje v Kopru za to ni bilo priložnosti). Ko je skupina OHO prenehala delovati, se ni priključil članom Družine v šempasu, ki je pomenila novo fazo gibanja. Konceptualizem se mu je tedaj zazdel mrtev. Leta 1975 je dokončal študij »zaradi lastnega miru« in se vrnil v Koper. Njegov koprski naslov je od tedaj Ulica agrarne reforme 15.
Od leta 1977 ima status samostojnega umetnika. že tega leta je za svoje slikarstvo prejel tedaj prestižno jugoslovansko nagrado za mlade umetnike sedam sekretara SKOJ-a*. V osemdesetih letih je bil večkrat nagrajen na raznih likovnih srečanjih po Jugoslaviji (Pazin, Samobor, Dubrovnik, Sisak, Čačak). Leta 1993 je prejel eno višjih priznanj za kulturo v Sloveniji, nagrado Prešernovega sklada. V tretjem (in zadnjem) krogu podeljevanj v novi državi na novo vzpostavljene nagrade za likovne umetnike Rembrandtov cekin je med njenimi dobitniki leta 1994 tudi njegovo ime. Sodeloval je pri iskanju možnosti za boljše predstavljanje dela umetnikov mlajše generacije, ki se je končalo z ustanovitvijo Trajne delovne skupnosti umetnikov Equrna v Ljubljani leta 1982. Istega leta se je na Primorskem formira lo Društvo likovnih umetnikov slovenske obale - DLUSO, kasneje preimenovana v društvo lnsula, katerega član je Andraž Šalamun od začetka. Obalne galerije s sedežem v Piranu združene delujejo od leta 1974, od leta 1977 pa je tam delal kustos Andrej Medved (ki je prav tako leta 1975 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in sicer iz umetnostne zgodovine in filozofije), eden od pomembnih teoretičnih spremljevalcev Šalamunovega dela.
V zgodnjem koprskem obdobju je Andraž Šalamun veliko potoval -zaznamovalo ga je srečanje s slikarjem Bojanom Bemom na enem od potovanj - in iskal nove poti ustvarjanja. Med letoma 1971 in 1976 je nastala serija pa ste lov in risb Obale. Začetek svoje slikarske poti je Šalamun datiral: 7. 3. 1976. Lotil se je velikih slikarskih formatov v maniri »action painting«: na podlago, položeno na tla, je nanašal barve, pigmente, materiale. Delal je tudi z malto, po zaslugi slikarja Franceta Grudna in njegovih postopkov je odkrit akrilne barve. Tomaž Brejc je ob razstavi Genius loci v Equrni leta 1986 zapisal, da slikarji na razstavi za predlogo uporabljajo fotografijo. Osemdeseta leta je zaznamovala serija velikih živalskih podob – nekje je umetnik spregovoril o naključnem odkritju podobe bizona. V tem desetletju je veliko potoval po jugoslovanskih likovnih manifestacijah, ki so delovale v nasprotnem duhu kot razhajajoča se federalna država. Devetdeseta leta je uvedla serija Sonca. Sledila je serija podolgovatih slik Mah in srebro (naslov cikla je povzet po pesniški zbirki preminulega pesnika Jureta Detele, enako je svoj prevod antologije slovenskega pesništva v poljščino naslovila Šalamunova sestra Katarina Šalamun - Biedrzycka (Mah in srebro – Srebro i mech. Antologia poezji słoweńskiej), nato pa veliki diptihi serije grških otokov. Po kratkem ekskurzu v serijo ženskih aktov je Andraž Šalamun novo tisočletje začel z novimi krajinami, ki jih označujejo za sublimne ali kot »psihični pejsaž«. Od leta 1998 sodeluje tudi z ateljejm Sqart iz Kopra, ki ga vodi Janez Matelič; v Sqartu ustvarja grafiko v manjših formatih, kot so njegove slike. Potovanja so zanj še vedno pomembna kot dopolnjevanje informacij in zato, ker meni: »Nomadizem je oblika svobode.«
O svobodnem in spontanem načinu njegovega dela pišejo kritiki, sam je spregovoril tudi o ritualnosti svojega ustvarjanja. Oznake njgovih podob vsebujejo pojme, kot so »kaotični sindrom«, »čutna pojavnost«, »hedonistična igra«, arhetipskost, ki v sebi nosi ambivalenco umetnikove prvotne izkušnje konceptualne umetnosti. Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945 (Ljubljana, 2009) imenuje Andraža Šalamuna v okviru devetih gesel: konceptualizem, body art, landart, performans, OHO, nova podoba, abstraktni kolorizem, primarno slikarstvo, regionalizem.
Njegova bogata razstavna dejavnost prav tako poteka po dveh poteh: v okviru skupine OHO ga upoštevajo ključni svetovni pregledi konceptualne umetnosti, njegova slikarska dela so bila po prvih samostojnih predstavitvah v Beogradu in Zagrebu kmalu vključena v jugoslovanske selekcije velikih svetovnih razstav (bienale v Sao Paulu, 1979; beneški bienale, 1982), v zbirke jugoslovanskih galerij in muzejev ter v potujoče pregledne razstave (mlade) slovenske umetnosti, svoja dela pa Andraž Šalamun brez predsodkov prispeva tudi za regionalne razstave. Na samostojni poti je bilo tudi nekaj komercialnih poskusov, a se umetnik, kot je izjavil sam, ni želel podrejati pritiskom galeristov in je to prakso opustil. Sodelovanje na sejmih umetnosti so dokaj hitro opustile tudi Obalne galerije in Galerija Equrna, ki so sicer v Bologni, Baslu, Madridu in Los Angelesu predstavljale tudi Šalamunova dela.
Ob pregledu zapisov o slikarstvu Andraža Šalamuna ne moremo mimo naveze s tremi ključnimi umetnostnimi zgodovinarji in likovnimi kritiki njegove generacije: poleg že omenjenega Andreja Medveda sta to še Tomaž Brejc, povezan z delovanjem skupine OHO in Equrna, ter Ješa Denegri, peograjski spremljevalec in promotor že od časov skupine OHO.**
* Zveza komunistične mladine Jugoslavije
** Biografija je povzeta iz objav v razstavnih katalogih in medijih ter iz izjav umetnika, ki so zbrane v posebnem poglavju literature o umetniku [v katalogu].
