Pook, Jocelyn: Jocelyn Pook

Naslov Jocelyn Pook
Tip Glasba, Koncert
Datacija 10. oktober 2005
Prizorišče Club CD, Cankarjev dom
Mesto produkcije Ljubljana, Slovenija
Produkcija Cankarjev dom
Koprodukcija Mesto žensk
URL Mesto žensk
Evidenčna številka CoW-2005-GLAS-719

Sinopsis

 

Jocelyn Pook je skladateljica, ki z enako lahkoto piše partiture tako za koncerte kot za film, gledališke ali pa plesne predstave. Klasično glasbeno izobrazbo si je izklesala na violi, kar jo postavlja v svet kompozicije kot umetnico linearnih, horizontalnih glasbenih dogodkov. In če prisluhnemo njenim partituram natančneje, lahko izluščimo izredne finese, ki se jim skladateljica posveča – zaznamo subtilno in natančno izpeljane melodične linije, ki se lovijo in spajajo v sozvočja s pridihom renesanse, klasike in sodobnega pulza. Slednje omenjamo zato, ker je dandanes vse bolj prisoten preplet glasbene preteklosti z novejšimi, jazz, etno in pop glasbenimi izrazi. Sicer pa Jocelyn Pook ustvarja v družbi zanimivih glasbenih imen: Laurie Anderson, Ryuichi Sakamoto, Natacha Atlas, Peter Gabriel, med ansambli pa seveda The Communards in Massive Attack.

 

Med drugim je naredila partituro za razvpiti film Eyes Wide Shut (Široko zaprte oči, zadnji film, ki ga je ustvaril režiser Stanley Kubrick, 1999), dve leti kasneje (2001) pa še glasbo za filma L’emploi du temps (Izkoristek časa, režija Laurent Cantet) in Comment j’ai tué mon père (Kako sem ubil svojega očeta, režija Anne Fontaine). Za tem smo njeno glasbo slišali še leta 2002 v filmu Gangs of New York (Tolpe New Yorka, režija Martin Scorsese); filmsko glasbo je sicer naredil Howard Shore, Jocelyn pa je prispevala skladbo Dionysus (z albuma Untold Things).

 

Filmov Široko zaprte oči in Kako sem ubil svojega očeta si brez njene glasbe sploh ne moremo predstavljati. Zvočni minimalizem, ki ga uvaja v filma, je nosilni element melodične strukture obeh partitur, saj skozenj filmske podobe postajajo večplastni liki, enako realni kot filmski. V prvem projektu je komunicirala s Kubrickovimi filmskimi pogledi kamere, ki so na trenutke prav vsiljivi in na meji voyeurizma (tudi zaradi same vsebine filma), medtem ko je v drami režiserke Anne Fontaine izrazila rezilo spomina in izpostavila večno gugalnico odnosa sinoče. Kot očitno dobra poznavalka starih mojstrov se ni nikoli pustila zapeljati preprosti všečnosti glasbene miline popularnega pop-romantizma, temveč je izpostavila glasbeni inštrument ter na njegovem tonu zgradila melodično strukturo lastne zgodbe.

 

Njena filmska glasba je element same podobe filma, s katerim sooblikuje razmerja med glavnimi liki. V obeh filmih gre za razmerja, za soočenja ljudi, katerih odnosi so nadvse polivalentni: bodisi skrajno erotizirani in/ali ojdipski. In napolnjeni z vsemi podtoni. Z glasbo ne moralizira ali psihologizira zapletenosti teh medčloveških stanj, temveč se odmakne in pogleda nekako s strani. Ojači pomen različnih nians samega dogodka, postane slušni fotoobjektiv ter tako poveča, približa in omogoči natančnejši odnos do zvočne umetnije, ki je ujeta v magičnost filma. Njene filmske partiture so, kot bi rekel veliki Gaston Bachelard, pravi miselni eksperimenti, ki prebijejo vse epistemološke ovire, ki jih je postavilo imaginarno.

 

Mitja Reichenberg

 

Avtor/ica, skupina

Koprodukcija

Spletna razstava