Južnoafriška umetnica Robyn Orlin je korenito posegla v koreografijo in uprizoritveno umetnost v domovini in s svojimi stvaritvami razgalila in stigmatizirala njeno resničnost, polno nasprotij. Orlinine provokativne teme in oder – prostor, na katerem se pogosto spopadata vesolji belih in črnih, vključno s pripadajočimi stereotipi – so postali znani po vsem svetu. Tako kot edinstveni naslovi njenih del (Če ne moreš spremeniti sveta, spremeni zavese, 1990; Eksplozija zvezd ni rezervirana samo za tiste, ki imajo vstopnice, 1994; Očka, ta komad sem videla že šestkrat, pa še vedno ne vem, zakaj se trpinčijo, 1999; Prihodnost je morda res svetla, ni pa nujno oranžna!!!, 2001 itn.)
Mi, ki moramo sesati lizike v ovitkih ...(We must eat our suckers with the wrappers on..., 2001) – naslov je sposojena fraza, ki jo uporabljajo prebivalci Johannesburga – je delo, polno ‘seksualno prenosljivih’ aluzij. To je rekviem za aids, žalovanje in praznovanje, ki v nas budi sočutje in zaskrbljenost. Delo v izvedbi 15 mladih južnoafriških plesalcev iz skupine Market Theatre Laboratory uporablja avtentično afriško izrazje: tradicionalno petje, ritmično udarjanje z nogami in bobnanje po pločevinastih predmetih, besedila naravnost iz oglasov javnih služb, ročno izdelane igračke za zvočne in scenske efekte, poplavo rdeče tempere ... Med vso predstavo se kamera v živo premika med odrom in občinstvom in meša naključne podobe ‘nas’ in ‘njih’ (in lizik). Delo je olepšano s humorjem in šarmom, za katerima pa se skriva klic na pomoč trpeče dežele, v kateri so si politiki oprali roke pred odgovornostjo, pri reševanju problema aidsa v Afriki pa je bolj kot ne odpovedala tudi mednarodna skupnost. Občinstvo dobesedno postane del predstave. V naš fizični prostor ‘vdrejo’ plesalci in ‘grožnja smrti’. Soočeni smo z ogromnimi napihnjenimi kondomi, na katerih so narisani obrazi, potem pa nam ponudijo lizike brez ovitkov. Lahko se tudi najdemo na ‘bližnjih posnetkih’, projiciranih na platnu.
Milijana Babić
