Wampler, Claude: Odeja, njeno površje

Naslov Odeja, njeno površje
Tip Performans, Relacijska umetnost
Datacija 17. oktober 1998 – 18. oktober 1998
Prizorišče Galerija Kapelica
Mesto produkcije Ljubljana, Slovenija
Produkcija Mesto žensk
Koprodukcija Galerija Kapelica
Jezik angleško
Format 720x576 pxl
Trajanje 17' 07"
URL Mesto žensk
Evidenčna številka CoW-1998--21

Sinopsis

 

“Blanket, the Surface of Her natančno ujame estetsko razpoloženje sedanjega trenutka, še posebej njegovo visoko modno fotografskost in medlo seksualnost. (...) Claude Wampler spretno prevede duh estetike sodelujočih umetnikov v evokativno predstavo. Iz nje žari seksualnost kot iz Passolinijevega filma; je gladka, bleščeča in nadrealna kot fotografije Inez van Lamsweerde; vsako od čvrsto zgrajenih vinjet je mogoče najti na seznamu trenutnih fiksacij: nasilje, telesne funcije, spol, rasa in tehno glasba.”

— Rose Lee Goldberg, ARTFORUM International, september 1998


Cadavre exquis (“Okusni mrlič”) je literarna igra naključij, ki je bila zelo priljubljena med nadrealisti. Zanjo potrebujemo list papirja, pisalo in vsaj dva udeleženca. Prvi udeleženec napiše stavek (misel ali risbo) in poda pisalo in list papirja drugemu, pri tem pa svoj tekst, z izjemo zadnje besede, skrije. Drugi udeleženec začne pisati tam, kjer je prvi končal. In tako naprej: ves čas igre nobeden od sodelujočih ne pozna teksta, ki je bil napisan pred njegovim ali za njim. Igra traja, dokler ni popisana vsa površina.
Newyorška performerka Claude Wampler je povabila osem umetnikov, da pripravijo zamisel za desetminutno predstavo, kjer bodo uporabili njeno telo. Performerka je kot nepopisan list papirja ali prazno platno, kot posoda za njihove zamisli. Tako v predstavi krivi žlice kot Uri Geller (Richard Foreman); laja kot pes v temi (Paul McCarthy); dvigne krilo in urinira na odru, hkrati pa na videu spremljamo neobičajen “odnos” z njenim neločljivim zaveznikom psom Cakeom (Richard Kern); kroži z invalidskim vozičkom, medtem ko ji aziatska medicinska sestra predvaja diapozitive pohabljencev, glas iz ozadja pa nam pripoveduje njeno pretresljivo zgodbo (Romain Slocombe); se v kičastem lepotilnem salonu poglablja v modno revijo (Sylvie Fleury); recitira poglede Victorja in Rolfa na “podobne, če ne kar enake vzgibe”, skupne modi in umetnosti; poje arijo, dokler se njen glas in klavirska spremljava ne izgubita v tehnu Aphex Twin in bere (napol gola in z afro lasuljo) odlomek o suženjstvu (Julia Scher).


Naj je prispevek sodelujočih umetnikov še tako osupljiv, šokanten, zabaven, zloben, ironičen ali begajoč, Claude Wampler pri prevajanju in interpretaciji njihovih konceptov vedno znova pokaže izjemen talent in nam omogoči intenzivno doživetje.


Čeprav želi biti v predstavi “tabula rasa”, ne more skriti svoje duhovitosti, ustvarjalnosti, inteligence in bogatih odrskih izkušenj (šolanje v različnih gledaliških in gibalnih tehnikah - v butohu, baletu, operi in igri).
Claude Wampler je v Evropi še precej neznana ustvarjalka, vendar ne bo več dolgo.

 

Spletna razstava