"Pet let po rojstvu moje feministične zavesti še vedno dvomim v vsako predpostavko, v vsak svoj odziv, v njih iščem znake predsodkov. /.../ Mislila sem, da morajo resni umetniki imeti velike prostore, ki dajejo vtis profesionalnosti. Ženske sem našla po kotih moških ateljejev, v spalnicah in otroških sobah, celo v kuhinjah so delale. Mislila sem, da je pomembna umetnost velika. Našla sem ženske, ki delajo na majhno, tako zaradi nagnjenja, kot zaradi nuje."
(Lucy Lippard: The Pink Glass Swan)
Kje delamo/delaš? V kuhinji, tovarni, trgovini, v ateljeju, v pisarni, v vesoljski ladji, na odru, na feminističnem festivalu? Kako delamo, za koga, za kaj? Kaj je delo, kakšen je njegov zgodovinski, ekonomski, politični in estetski proces? Za katero družbo delamo? Kdo ima informacije in odgovore? Je umetnica lahko zgledna delavka, ženska ali državljanka? Tri ženske vstopijo v Mesto žensk, naštevajo sestavine in si izmenjujejo recepte. V praksi preizkusijo stvar ali dve, ki so se jo naučile med svojim delom in življenjem kot umetnice, neumetnice, delavke in organizatorke delovnih dni Digitales v Bruslju in na "feminističnih kulturnih dogodkih" v drugih krajih.
Njihovo delo se je začelo s prilastitvijo programa. Postavile so si delovno postajo. Njihova delovna klop je mobilna. S sabo nosijo svoje digitalno orodje in ne-abc vprašalnik. Vabijo vas, da si njihove instrumente delite z njimi, da delate z orodjem. Postavljajo vprašanja. Poskušajo razkriti proces dogodka, dekonstruirati eno realnost, da bi tako navdahnile drugo, se približati smislu ženske politike. Poiščite jih, ne zgrešite jih.
