V splošnem bi koncept transparentnosti v arhitekturi lahko povezali s steklom. Steklo pa ne predstavlja zgolj transparentnosti, ampak tudi odsotnost avre. Kot je v knjigi Experience and Impoverishment zapisal Walter Benjamin: »Steklo je praviloma sovražnik skrivnosti«. Prozornost odstre pajčolan klasične lepote, prelomi z arhitekturno dihotomijo zunaj-znotraj ter izpostavi interier voajerskemu pogledu od zunaj. Skupaj z električno lučjo lahko steklo arhitekturni objekt iz neprosojne strukture, katere zunanjost podnevi osvetljuje sončna svetloba, ponoči pretvori v sijoč kristal. Zaradi tega so zgodnje modernistične steklene fasade pogosto povezovali z ekspresionističnim konceptom kristala.
Stereotipu navkljub je treba omeniti, da je bil ekspresionistični dnevno-nočni kontrast stranski učinek in odkritje poznejše faze modernizma. Hkrati bi bilo redukcionistično, če bi rekli, da je transparentnost zgolj posledica razvoja novih tehnologij gradnje. Gropius si prve steklene fasade tovarne Fagus v Alfeldu, zgrajene leta 1911, v resnici ni zamislil v smislu radikalnega preloma s tradicijo, ampak kot konceptualni obrat načel klasicizma. Edinstvenost slavnega steklenega vogala v Alfeldu bolj kot dejstvo, da je prvi svoje vrste, leži v tem, da umešča modernizem znotraj evolucijske logike arhitekture in njene tradicije.
Medtem ko Gropiusova steklena fasada v Dessau-u iz leta 1926 še sledi konceptu prozornosti, torej konvencionalnem konceptu transparentnosti, je, vsaj v teoriji, projekt nebotičnika na Friederichstrasse Mies van der Roheja iz leta 1919 tisti, pri katerem steklo prekine skrite povezave s klasicizmom in odkrije lasten imanenten arhitekturni potencial.
