Profesor Edvard Ravnikar, dekan Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, je leta 1960 v študijski program vpeljal nov eksperimentalni oblikovalski sklop – smer B. Skupaj s kolegi je želel mlajšim generacijam posredovati modernistična oblikovalska načela, ki jim je sam sledil že vse od petdesetih let. Pri tem se je naslonil na najbolj ugledno pedagoško tradicijo svoje vrste – šolo Bauhaus in njeno povojno naslednico, Šolo za oblikovanje v Ulmu v Nemčiji. Program smeri B je odigral ključno vlogo pri razvoju slovenskega oblikovanja in arhitekture v moderni iz številnih razlogov: vpeljal je nove metode dela, ki temeljijo na eksperimentih in raziskavah, sistematičen in analitičen pristop ter obrat v ureditvi študijskega procesa – pa tudi zaradi entuziazma, s katerim so k programu pristopili študenti.
Četudi so program v drugem letu razpustili, se smer B uvršča med tiste evropske in severnoameriške šole oblikovanja, ki so se osredotočile na modernizacijo oblikovanja, področja, ki je v povojnem obdobju doživelo prevetritev na podlagi novih modernih izobraževalnih idej in praks. Še večji pa je pomen smeri B kot prvi poskus vpeljave formalnega univerzitetnega izobraževanja na področju oblikovanja v Sloveniji.
