Za svoj prvi performans si je Tabar izbral enega od treh urgentnih postopkov (intubacija, vbrizganje adrenalina v srce, elektro stimulacija srca), ki jih medicinski reševalci uporabijo pri oživljanju-reanimaciji pacienta in tako napovedal trilogijo performansov s katerimi bo očrtal vsebinsko in problemsko polje, ki ga v svojem umetniškem delu zanima.
V galeriji je bilo postavljeno operacijsko ležišče ob katerem je stal respirator in mizica s priročnim ambulantnim orodjem. Galerija je bila napolnjena z gledališkim dimom, ki je motil dihala obiskovalcev z značilnim sintetičnim vonjem in vlago. Tabar in ekipa zdravnikov so ob vstopu obiskovalcev začeli s postopkom intubacije: maska z uspavalnim plinom, vstavitev tubusa ter priklop na umetna pljuča - respirator. V dvajsetminutnem vzdrževanju splošne anastezije je zdravniška ekipa nadzorovala delovanje telesnih funkcij, nakar je pričela z ekstubacijo. V postopku ekstubacije je respirator nadomestil ročni ambu balon, s katerim je bilo moč natančneje nadzorovati potek prebujanja.
