Izolirana podoba osamljene ženske je središče live-art performansov, v katerih Anita Ponton obravnava vprašanja nasilja, moči in tišine.
V performansu Baggage (8’) sedi umetnica na odru, polnem modre svetlobe, medtem ko jo njen glas, posnet na zvočnem traku, nežno kara in obenem odmeva in se podvaja, tako da ga je skoraj nemogoče slišati. To je ženska, ki je obtičala v prostoru med življenjem in smrtjo, ujeta v nekakšne vice. Morda pa je to glas njene zavesti, ki pripoveduje zgodbo o zavrženosti, maščevanju in samomoru. Ves čas predstave ne more nadzirati svojega telesa, ki leze vase – trepeta in se trese, dokler popolnoma ne odpove.
