Najpogostejši opis devetdesetih let je »obdobje tranzicije«, kar pomeni, da je šlo za čas med obdobji. V politični in tudi umetniški sferi je bilo to plodno obdobje za razkošne in megalomanske projekte, ki so se hitro sesuli, ne da bi bili realizirani, nato so jih nadomestili drugi projekti, prav tako razkošni in megalomanski. Bilo je veliko neskončnih projektov in sprememb brez jasnih zaključkov; ti so manjkali, ker so bili projekti in spremembe neskončni. Devetdeseta leta so bila desetletje tranzicije, ki je v neskončnost podaljševala tranzicijsko fazo ter se izogibala temu, da bi dosegla cilj; to je bil brezčasen čas, ki je nenehno užival v trenutku sedanjosti.
