Osnova multimedijskega dogodka je žensko telo kot objekt, telo, katerega koža ponazarja univerzum, v katerem nastajajo naša raziskovanja in odkrivanja sebe, naše fantazije in iluzije, ki jih povzročajo različni mediji, skozi naše čutne zaznave. kar je vizualizirano, ni nujno realno, ampak zgolj to, kar nam predvajajo monitorji. Monitorji pa neposredno (v realnem času) odčitavajo, kar beležijo kamere na plesalkinem telesu, ki je delček za delčkom osvetljen (luč kot subjektivna svetloba) in tako povzroča naše izkrivljene zaznave. Glasba ilustrira tisto, kar vidimo na monitorjih oziroma ekranih, ni pa nujno, da je naša percepcija realna. Tisto, kar vidimo, je lahko popolnoma nekaj drugega. Pomen čutil pri tem dobiva večplastnost. Videti, slišati in čutiti. Naše tipanje izhaja iz naše kože. Vsem nam je dana in vendar je individualizirana. Plesalka zaznava skozi kožo svoje žensko telo, in vendar ga posreduje na njej svojstven način, predstavi ga tako, kot hoče sama, in eskploatira ga do točke potešitve svoje želje. Koliko je želja opazovalca (objektiviziran je toliko, kot je točka njegove percepcije ženskega telesa zanj objekt) identična želji plesalke - performerke? In kakšen je pri tem vpliv vidnega polja na ekranu in kolikšen vpliv glasbe? Ali realni čas čutno maksimizira ali pa se ga da shraniti v posnetek, ga podaljšati in spremeniti v "spomin"? Ali koža kot univerzum človeškega telesa lahko zamenja identifikacijo s posameznimi človeškimi organi? Ali koža preseže pojem "spolne dihotomije", postaja lacanovski "petit a" nepomemben, zgolj "a-petit" za ambiseksualnost? Vse to ponuja KOŽA.com - konstrukt univerzuma v enem samem "univerzalnem" telesu.
