V okolje vsakdanjih profesionalnih jutranjih "classov", ki so se vrstili v Plesnem teatru Ljubljana, so bili postavljeni televizijski zasloni, ki so prikazovali serijo pogovorov s slovenskimi plesnimi producenti, koreografi in teoretiki. Nina Meško in Tanja Lažetić, ki sta prvič sodelovali pri projektu What a feeling, sta se z njimi pogovarjali o odnosu do lastnega dela, do sodobne plesne umetnosti v slovenskem prostoru in širše, o njihovih kriterijih in vrednotenju umetniškega ustvarjanja. Pogovori so gledalcem skušali približati pozicijo sodobnega plesa znotraj sodobne družbe, polja umetnosti ter produkcijskega sistema. Avtorici sta se pri projektu osredotočili na ustvarjalčevo vzpostavljanje pozicije do lastnega ustvarjanja. Naslov projekta, Stanje stvari, ni bil naključen: povzet je bil po naslovu filma Wima Wendersa Der Stand der Dinge, ki izpostavlja problem ustvarjalčevega mesta v filmski industriji. Odrsko delo Stanje stvari je problematiziralo pogoje in kontekste lastnega nastanka, vsebovalo je visoko stopnjo refleksije lastnega medija in s tem gledalcem omogočalo vpogled v tiste ključne segmente prakse sodobnega plesa, ki pri večini projektov ostajajo prikriti.
O stanju slovenskega sodobnega plesa sta se avtorici pogovarjali z Uršulo Cetinski, Matjažem Faričem, Nevenko Koprivšek, Malo Kline in Emilom Hrvatinom.
Izvlečki iz pogovorov:
"Mislim, da je glavni problem slovenskega sodobnega plesa, da avtorji plesnih predstav prepogosto koketirajo z občinstvom, prepogosto razmišljajo o tem, kako bosta občinstvo in kritika to sprejela in zato predstave velikokrat ostajajo na ravni neke zelo kvalitetne zabave oziroma razvedrila. Medtem ko so predstave, ki bi imele globljo, premišljeno vsebino ali globlji koncept, v Sloveniji redke."
Uršula Cetinski, producentka
"Vsake toliko je treba koreografa preveriti z več plesalci. Šele kadar delaš z več plesalci, lahko preveriš, kako funkcionira prostor - ko dobiš možnost velikega prostora. Pa tudi to je res, da je dandanes sodobni ples odrinjen v majhne prostore. Če gledamo, kje se predstave dogajajo ... Ples rabi prostor. Na površini pet krat sedem metrov ne moreš narediti ambicioznega projekta. Tudi sola ne."
Matjaž Farič, koreograf
"V zadnjih petnajstih letih je nekaj skupin imelo možnost uvrstiti se v svetovno špico, ampak za nobeno od teh ne moremo reči ... Par jih je, ki so dejansko boljši srednji razred - veliko gostujejo, vidne so na boljših festivalih, a žal ne v neki kontinuirani obliki. In to zato, ker za njimi ni nekega zaledja, ki bi omogočalo kontinuirano in poglobljeno delo."
Nevenka Koprivšek, producentka
"Na marsikateri predstavi sem si mislila: Če bi pa tole prišel pogledat nekdo, ki ničesar ne ve o sodobnem plesu, ne bi nikoli več prišel, da bi videl kaj takega: "A to je sodobni ples? To me ne zanima!" Velikokrat je bilo 'kaj takega'. Zato, ker je tako hermetičen, tako zaprt."
Mala Kline, koreografinja in plesalka
"Zdi se mi, da je problem sodobne umetnosti ravno v tem, da pravzaprav poišče nek odgovor na vprašanje, kako delovati v pogojih, kjer je zaščitena, kjer ji ne grozi nevarnost, da je ne bi bilo … Seveda, ogromno zanimive umetnosti je že bilo narejene na to temo - in zdi se mi, da je tudi ples del te zgodbe ..."
Emil Hrvatin, gledališki režiser in teoretik
