V ustvarjalni praksi Nike Ham obstaja posebno razmerje med njenim umetniškim delovanjem in delom, ki ga opravlja. Pogoje ustvarjanja je našla v specifični situaciji, ki je tesno povezana z njenim honorarnim statusom delavke v Moderni galeriji, pri čemer se rezultat zlitja med njenim delovnim časom in prostorom z njeno ustvarjalno produkcijo približa osišču analize materialnih produkcijskih pogojev in alternativne produkcije, kot jo je opisala Bojana Kunst v knjigi Umetnik na delu.
Njeno delovno mesto postane neločljivo in reflektivno povezano z njenim ustvarjanjem,vendar pa meja med njima kljub zabrisani ločnici oziroma spoju obeh ne izgine, ravno nasprotno, avtorica jo vedno znova vzpostavlja s tem, ko svoji vlogi galerijske čuvajke in akterke, ki izvaja akcije v razstavnih prostorih galerije, med seboj izključuje. Vlogi namreč predstavljata diametralno nasprotje likov, Nike kot nekoga, ki preko ekrana varnostne kamere preži na deviantno obnašanje muzejske publike, medtem ko s svojimi akcijami v galerijskem prostoru naslavlja ravno ta aspekt, saj postane nekdo, ki bi ga bilo treba v skladu s pravili obnašanja v galeriji preganjati. Kot pravi sama: »Ko v prostoru ni nikogar, si ga prisvojim, vanj vpeljem novo logiko gibanja in gledanja z lastnim telesom, uprizarjam vizualne kompozicije in orisujem arhitekturo.« Namesto umirjene in kultivirane hoje, s katero naj bi se obiskovalci premikali po prostoru, izziva s kotaljenjem po tleh, v galeriji skače in teče, se skriva v kartonskih škatlah, prižiga cigarete, v prostor vodi domače živali, se igra z umetniškimi artefakti in nakazuje njihovo uničenje.
Svoje početje dokumentira z varnostnimi nadzornimi kamerami, ki tako postanejo povezovalni element med različnima vlogama, ki ju zastopa, statusom delavke in ustvarjalke, ter ključna točka, ki je skupna obema. Pri tem seveda obstaja bistvena razlika, saj se objekt, ki ga nadzoruje preko varnostne kamere, v procesu dokumentirane akcije spremeni v subjekt. Podobno pa se nadzorni posnetki, ki sicer ostajajo očem nevidni, saj se odgovornim predvajajo le ob priložnosti suma ali sprožitvi alarma, v omenjenem procesu transformirajo v umetniški medij. Ob uporabi varnostne kamere avtorica izrazi tudi posebno naklonjenost do omenjenega medija, saj ji ustreza vse to, kar šteje za njegovo napako in pomanjkljivost: videz surovega posnetka, statičnost kamere, slabe resolucije in posebne svetlobe.
Nika Ham se tokrat predstavlja z delom Videospot, v katerem je sodelovala s priznano ameriško glasbenico Alicio Enstrom. Drugače od njenega prejšnjega projekta z naslovom Skvot, katerega cilj je bil razširjati kratke videe subverzivnih akcij o prisvajanju javnega prostora preko družbenih medijev, je tokrat njeno delo strukturirano kot zgodba z začetkom in koncem. V drobnih prizorih, zmontiranih v formo videospota z glasbeno podlago, se izgublja tudi za avtorico značilna humornost, ki jo zamenja občutek melanholije. Kljub temu da nas avtorica še vedno sooča z drobnimi prevratnimi dejanji, ki jih uprizarja s svojim telesom, ta v izpraznjenih dvoranah in ostalih galerijskih prostorih na trenutke deluje kot nesnovna prikazen. Iz celote tako obenem razberemo tudi bolj oseben narativ, podkrepljen z neskončno zanko ponavljajočega se videa, plastenjem podobe in deformacijo video formata.
