Pristop, ki ga Peter Rauch uporabi v tokratni predstavitvi, se sklada z njegovo siceršnjo metodo, kot jo razvija v serijah Objekti in Skupnost. Ta temelji na razumevanju korelacije med objektom in njegovim delovanjem oziroma med pomenom objekta ter situacijami in vsebinami, ki pri tem nastajajo in se nanj navezujejo. Konstruirani objekt-prostor je tokrat začasen Paviljon z dodano avditivno dimenzijo, ki je vpet v proces ustvarjanja dogodka.
Strukturo Paviljona oblikujeta funkcionalni in konceptualni premislek. Avtor predhodno izdela maketo objekta, pri čemer zvočno beleži proces nastajanja forme in njenega gibanja. Zvočni kod, ki pri tem nastane, razume kot objektu lastno govorico, ta pa predpostavlja objektu imanentno mišljenje. Komponenta zvoka se nadaljuje v čas razstave, ko Paviljon tvori zvočne ambiente, po razstavi pa bo zapis na gramofonski plošči ostal kot ključni arhivski objekt Paviljona.
Lupino Paviljona sestavljajo montažne stene, pridobljene iz različnih kulturnih institucij. Povezane v novo celoto oblikujejo prostor, ki je zaznamovan z opozicijo med črno zunanjostjo in belo notranjostjo. Objekt tako navzven deluje kot monolit, v notranjosti pa kot simulacija modela »bele kocke«. Deluje namreč kot prostorski in časovni nosilec razstavljenih del gostujočih ustvarjalcev, pri čemer odnos med objektom in ustvarjalno prakso odzvanja tudi v raziskovanju strukturnega razmerja med institucijo in umetnikom. Gre za neke vrste začasni artist-run space, za katerega je sicer značilna težnja zaobiti strukturo javne (nacionalne) ali zasebne galerije, tokrat pa se naseli vanjo, kot prostor v prostoru, igra znotraj igre.
Paviljon tako nastopa kot suverena struktura, kot črn zvočni objekt, forma, ki govori, obenem pa funkcionira kot model alternativne razstave znotraj sistema umetnosti. V času trajanja razstave bo prizorišče vsakodnevne dinamike sodelujočih, ki bodo vsak po svoje zapolnjevali praznino objekta in prispevali k temu, da se dogodek konstituira. Pri tem bo mapirana procesualnost dogodka, v katerem gibanje/pretok postaneta sinonim za ustvarjanje samo. Projekt tako lahko razumemo tudi kot refleksijo socialnih odnosov, neprestano gibanje in pretok idej pa kot pogoj odprtosti in sprememb v razmerju do sveta in življenja.
