V Piscis ludicrous / Zamaknjeni pogled (Ligofilija) umetnica z več vidikov predstavlja nečloveški subjekt – mehiškega salamandra aksolotla, enega od mnogih nekosmatih prijateljev, ki so skozi zgodovino zamikali človeški um:
- aksolotl kot vrsta, ki ji grozi izumrtje v naravnem okolju;
- aksolotl kot predmet znanstvenih raziskav zaradi njegovih neverjetnih regenerativnih sposobnosti, ki obljubljajo večno življenje;
- aksolotl kot kulturna dediščina v biopolitičnih in dekolonialnih odnosih, kot vez z mitologijo v sodobnem svetu.
Umetnica postavlja potopitveno in poetično vizualno zvočno krajino, da bi gledalce na ravni čutnih zaznav spodbudila k razmisleku o novih (ekoloških) realnostih v času antropocena (ne glede na morebitne moralne sodbe). Z opremo za terensko snemanje je vstopila v življenjsko okolje aksolotlov in o razmerah v ekologiji razpravljala z nekaterimi znanstveniki, etnobiologi, kmeti (chinamperas) in drugimi izvedenci, ki spremljajo/motrijo zelo velike spremembe v aksolotlovem ekosistemu.
