Začasni slovenski plesni arhiv, Rok Vevar

Začasni slovenski plesni arhiv. Foto: Nada Žgank

Ustanovitelj Začasnega slovenskega plesnega arhiva (2012), Rok Vevar, se v zadnjih letih intenzivno ukvarja z zgodovinskim pregledom razvoja plesa na Slovenskem in ustvarja lastni dokumentarni in avdiovizualni arhiv. Gradivo se pretežno osredotoča na sodobne scenske umetnosti, ples in gledališče zunaj institucionalne scene v zadnjih dvajsetih letih. Vsebuje obsežno zbirko časopisnih izrezkov, kataloge plesnih festivalov, kartoteke plesalk/plesalcev in koreografinj/koreografov, del fotografske zapuščine Božidarja Dolenca s področja gledališča in plesa in druga fotografska gradiva, plesne filme, posnetke predstav in dokumentarne filme. Materiali so na voljo predvsem za študijsko rabo.

Začasni slovenski plesni arhiv vsebuje donacije iz arhiva Neje Kos, dediščino Ksenije Hribar, zbirke video dokumentov s predstav Mateje Bučar, zbirke video dokumentov s predstav Editte Braun, gledališke liste Opere in baleta SNG Ljubljana iz obdobja Pie in Pina Mlakarja (1946–1958; donacija podvajajočih se gradiv SGM), donacijo Karle Železnik, donacijo podvajajočih se DVD ploščkov iz arhiva Zavoda Bunker, donacijo Maske in Exodosa (posamezni kosi ob selitvi Exodosa 2003), donacijo Društva za sodobni ples, zasebno zbirko gradiv in knjižnico Roka Vevarja.

Rok Vevar je arhiv odprl za javnost na svojem domu na Celovški 125 v Ljubljani, kjer se je javnost lahko dvakrat tedensko ali po dogovoru zglasila na ogled gradiva. Namesto članarine so se uporabniki zavezali, da bodo uporabljeno gradivo poskenirali v skladu z arhivskimi standardi.

Začasni slovenski plesni arhiv je bil marca 2018 prenesen v varovanje v 1. nadstropje Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, kjer Rok Vevar uprizarja živi arhiv v trajanju. Postopek arhiviranja – od zbiranja do sistematizacije in javne dostopnosti – je viden. Začasni slovenski plesni arhiv tako postane performativna časovnospecifična in situ instalacija, ki prikaže arhiv kot časovno razvijajočo se, nikoli zaključeno tvorbo. Arhivar kot posameznik vstopa v institucionalni okvir, kjer ima prostorsko in materialno podporo, hkrati pa ohranja samostojnost.  

Uradno odprtje bivanja arhiva v +MSUM-u je bilo v torek, 17. aprila 2018, ob 18.00 uri. Rok Vevar bo v prostorih +MSUM-a prisoten za javnost po predhodnem naročiču na e-pošti: rok.vevar@gmail.com.

Izjava umetnika/arhivarja

»Začasni slovenski plesni arhiv (ZSPA) je začel nastajati v mojem zasebnem stanovanju v Šiški leta 2012 in se sčasoma razvil v platformo za dokumentiranje in zgodovinjenje sodobnega plesa in sodobnih scenskih umetnosti, se pravi tistih praks, ki so tesno povezane z modernizmom, zgodovinskimi avantgardami, neoavantgardami in retrogardami ter sodobnimi umetnostmi. Povečini gre za scenske umetniške prakse, ki so nastajale zunaj kulturnih institucij in so jih zaradi tega javne arhivske ali dokumentacijske institucije doslej puščale ob strani.

ZSPA je v izhodišču zrasel iz moje lastne potrebe po dokumentaciji in arhivskem gradivu ter iz radovednosti, da se podučim o zgodovini umetniških praks in skupnosti, ki so v temelju oblikovale moj kulturni habitus. Gre za umetnice in umetnike in njihove prakse, ki v Republiki Sloveniji niso samo prisotne, ampak izjemno aktivne in dinamične, a v institucionalnem okvirju povečini nimajo ustrezne reprezentacije. S tega stališča je Začasni slovenski plesni arhiv emancipacijsko, aktivistično delo, ki skuša marginaliziranim umetniškim praksam zagotoviti vidnejše mesto, umetnikom, teoretikom in zgodovinarjem pa možnost za nadaljnje rabe njegovih gradiv.

V začetnih fazah so se v ZSPA združile donaciji Zavodov Maska in Exodos, zbirka gradiv, ki jih je na JSKD (pred tem ZKOS) med letoma 1977 in 2006 hranila Neja Kos, svetovalka za področje sodobnega plesa v tej instituciji, in moja zasebna zbirka. V nadaljnjih fazah so gradiva prispevali še: Eka Vogelnik, Aleksandra Rekar, Karla Železnik, Vlado Repnik, Iva Nerina Sibila, Mateja Bučar, Snježana Premuš, Goran Sergej Pristaš, Bojana Cvejić, Tomaž Toporišič, Amelia Kraigher, Nina Meško in Društvo za sodobni ples Slovenije, Zavod Bunker, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Slovensko mladinsko gledališče, Slovenski gledališki inštitut in drugi.

ZSPA med svojimi gradivi hrani različne tiskovine, interno procesno dokumentacijo in korespondence umetnikov in kulturnih producentov, fotografsko in avdiovizualno gradivo ter različne predmete, povezane s področjem omenjenih umetniških praks. Želel bi si, da so gradiva v najkrajšem času uporabnikom dostopna tudi v digitalni obliki.

ZSPA je v okviru balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy povezan s skupino aktivističnih plesnih arhivarjev, teoretikov in zgodovinarjev, ki od leta 2013 delajo v okviru pobude Nomad Dance Institute pri projektu Arhiviranje koreografskih praks na Balkanu. Muzej sodobne umetnosti Metelkova je s povabilom, naj se ZSPA preseli v njegove prostore, da začnemo skupaj tvoriti oblike sodelovanj, prva resna iniciativa kake kulturne institucije na Balkanu, da tovrstnim aktivnostim, gradivom in oblikam njihovih rab ponudi svoje kapacitete.

ZSPA in njegove dejavnosti sem doslej predstavil v knjigarni booksa in na festivalih platforma.hr v Zagrebu, Antistatic v Sofiji in Kondenz v Beogradu, v kulturnem centru Kino-kultura, prostoru za sodobne scenske umetnosti in sodobno kulturo v Skopju ter v Mahindra Humanities Centru na Univerzi Harvard (Cambridge, MA) v Združenih državah Amerike.«

Donacije so dobrodošle!

_____________________

Rok Vevar (1973) je publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študiral pa je tudi gledališko režijo na AGRFT in obiskoval GILŠ Kodum v Ljubljani. Kot publicist je doslej objavljal v vrsti domačih dnevnih časopisov ter v nekaterih domačih in tujih strokovnih periodičnih publikacijah s področja scenskih umetnosti in literature. Je avtor knjige Rok za oddajo – Izbrane kritike in članki (Litera, 2011). S Simono Semenič je režiral tri predstave: Polna pest praznih rok (Muzeum, 2001), Solo brez talona (Glej, Maska, 2005) in Kartografija celovečernih slik (Maska, 2005). Soustvaril je tri predstave s plesalko, koreografinjo in režiserko Jano Menger in v zadnjih dveh tudi nastopil: Gledališče (Vitkar, 2010), V postopku (APT Novo mesto, 2011), Banana Split (AGRFT, 2015). Je avtor performansa-predavanja Kako se je moje življenje spremenilo v festival (2011–13).

Leta 2011 je v svojem stanovanju ustanovil Začasni slovenski plesni arhiv in ga doslej predstavil v Zagrebu, Sofiji in na Univerzi Harvard, Cambridge (MA, ZDA) ter v njem v letu 2015 gostil akterje vzhodnoevropske mreže EEPAP, študente magistrskega programa koreografije z Inštituta za uporabne gledališke študije Univerze iz Giessna (Nemčija) in študente magistrskega študija dramaturgije na AGRFT. Prve primere preinterpretacije slovenske sodobnoplesne zgodovine, utemeljene na novo pridobljenih gradivih in dokumentih ZSPA, je izdal v Maskini številki z naslovom Premiki sodobnega plesa II (XXIX/163-64/2014). V letih 2013–2015 je bil habilitiran kot asistent na oddelku za dramaturgijo na AGRFT, kjer je vodil seminar pri predmetih Gledališka kritika in Teorije sodobnega plesa, na Plesni akademiji v Ljubljani pa je predaval Zgodovino plesa II (20. stoletje), Dramaturgijo sodobnega plesa in Analizo sodobnega plesa. Je aktiven član balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy, v kateri je iniciiral projekt regijskega arhiviranja koreografskih praks v programu Nomad Dance Institut. Vir: SiGledal