Hrvaška, 2002; beta, barvni; 58'
Bori in jelke - spomini žensk na življenje v komunizmu
Sanja Iveković je s sodelavkami posnela 20 ur dokumentarnega gradiva, iz katerega je nastal približno enourni dokumentarec o spominih petih žensk na življenje v času socializma in pod socializmom. Andjelka Martić, Marija Kohn, Sanja Lazarević, Milica Šoštarić in Evelina Pantner so zelo različne ženske, med seboj se razlikujejo po poklicih, izobrazbi, družbenem statusu in odnosu do socializma. Ženski spol in življenje v času socializma sta edini stvari, ki sta jim skupni, pa še tu se zaplete. Ali je lahko pripadnost spolu sploh nekaj, kar nas (lahko) povezuje? In socializem? V dokumentarcu sta vsaj dva socializma: tisti, v katerem so nekatere od petih žensk živele, in tisti, pod katerim se je vsaj ena od njih "naučila trpeti". Kar je petim ženskam skupnega, niso one same, pač pa način njihovega pripovedovanja. Kar pripovedujejo, so znane stvari; govorijo o začetku druge vojne, partizanstvu, tovarištvu, socialistični morali, zaposlovanju, Golem otoku, praznovanju 8. marca, religiji, zdravstvenem varstvu, Titu, ekonomskem razvoju, kreditih, zunanjosti in modi, štafeti …, a niti ena izrečena beseda ni neosebna. Nasprotno. Naj govorijo o čemerkoli že, o velikih in malih zgodbah, vsaka posebej je bila del osebne življenjske poti pripovedovalk in tako v filmu tudi učinkuje. Kot osebni dokument o stvareh iz vsakdanjega življenja. Osebno in vsakdanje sta kraja, koder se običajno ne sprehajajo pomembni možje in njih velika dela. Prav jim bodi, če ne vedo, kaj delajo (in zamujajo). Bo pa več ostalo nam, če si sposodim konec iz nekega vica na drugo temo. Sanja Iveković in sodelavke so v filmu pripovedi žensk kombinirale s prikazi arhivskih posnetkov, zasebnega fotografskega materiala in tekstovnim delom, v katerem beremo o zgodovinskih dogajanjih, ki so v zadnjem desetletju zdrsela v pozabo, zlasti kakopak tista, ki zadevajo ženske: na primer to, da je v času druge svetovne vojne na ozemlju Jugoslavije v aktivnih bojih izgubilo življenje 25 000 žensk, 40 000 jih je bilo ranjenih, 91 jih je bilo razglašenih za narodne heroine. Kljub temu, da film Bori in jelke ni niti tezen niti navijaški, se je vzporednicam z zdajšnjimi časi težko izogniti: najbolj očitne so bržkone, ko je govor o enakosti spolov v socializmu. "Bile smo stoodstotno enakopravne z vojnimi tovariši, čeprav so bili dnevi, ko nam to ni bilo pogodu, če veste, kaj mislim? Bile smo enakopravne, ko je bilo treba in ko ni bilo treba." Ista pripovedovalka pravi še: "V tistih časih je bilo nepojmljivo, da bi kdo izustil kaj takega, kar je danes mogoče slišati v hrvaškem parlamentu, namreč: Manje pričaj - više radjaj!'" Pogled petih žensk na življenje v času socializma kdaj pa kdaj postane ženski pogled, na primer tedaj, ko ena od pripovedovalk govori o žemljici solidarnosti, ki ni navaden kos kruha, če si lačna in te ravnokar zapirajo. V dokumentarcu je slišati najkrajšo in najbolj natančno definicijo AFŽ: "Niso bile v prvi frontni črti, v ozadju pa so na svojih hrbtih ogromno prenesle." In kaj lahko danes zveni bolj feministično in levičarsko od izjave, da je bilo zdravstveno varstvo "pod socializmom" bistveno boljše od sedanjega, o čemer govori pripovedovalka, ki socializmu ni ravno naklonjena? Dokumentarec Bori in jelke je nastal s sodelovanjem zagrebškega Centra za ženske študije, Ženskega umetniškega centra - Elektra in produkcijsko hišo Top Mag d.o.o. Pod film se podpisuje Sanja Iveković, kamero in škarje je imela v rokah Irena Ščurić.
Sanja Iveković, multimedijska avtorica in prva vizualna umetnica na Hrvaškem, ki je v svojih delih izražala jasna feministična stališča, je pričela razstavljati v zgodnjih sedemdesetih letih. Razstavljala je na bienalih v Parizu in Sao Paolu, na Manifesti, Dokumenti…, svoje videe in
video instalacije pa na številnih mednarodnih festivalih (Ljubljana, Berlin, Ženeva, Los Angeles,
Locarno, Tokio …). Ženski umetniški center - Elektra je ustanovila v letu 1996. Leta 2000 je v Dubrovniku organizirala Mednarodni forum za feministično umetnost in teorijo co.operation. Od 1995 je stalna sodelavka Centra za ženske študije v Zagrebu.
— Tanja Rener
