the lovest, revisited je kratki dokumentarni film (25 min) o projektu the lovest. JAŠEVA trajnostna situacijska postavitev, work in progress instalacija z rednimi dogodki, se je dogajala v kletnih prostorih Moderne Galerije Ljubljana med 2011-2014. Dokumentarni film je nastal v režiji Maše Nonković in JAŠE na podlagi materiala, ki ga je Maša Nonković je samoiniciativno nabirala med sledenjem dogajanja in lovila posamezne evente na kamero. V startu se je avtor prezence kamere bal, da ne bi dogajanje izgubilo avtentičnost, a je sčasoma postalo jasno, da bo to edini dokument, s katerim bi lahko destilirali atmosfero projekta in nastale scene. Na podudo Piere Ravnikar, We.Are inštituta in Kino Šiške, je leta 2018 (štiri leta po žaključku projekta) nastal pričujoči dokumentarni film.
Projekt je posvečen pokojnemu Maksu Soršku, pomočniku direktorice Moderne galerije.
O projektu the lovest:
Vsebinsko in strateško je bil the lovest nadaljevanje projekta I’m Culture, s katerim je vizualni umetnik JAŠA dodobra zaznamoval Trienale sodobne slovenske umetnosti leta 2010, ki ga je kuriral Charles Esche. Umetnik je razvil strategijo odnosa do celotne razstave in prostora s fokusom na neizkoriščenih prostorih. Izpeljal je niz akcij, ki so se odvijale v vseh prostorih in funkcionalnih skupinah. Postavljene so bile v medprostorih, garderobi in nedelujoči kavarni, med stranišči, poleg predavalnice in drugje, kjer se je odpiral kaotičen svet, diametralno nasproten urejeni razstavni estetiki, ki so jo narekovala stene galerije nadstropje više. Celotno dogajanje je v Moderno galerijo privabilo novo, mlajšo publiko, ki je z navdušenjem od blizu spremljala dogajanje, polno zabave, humorja, podreditve, uničenja in šoka. Intervencija se je že skorajda spojila s prostorom, zato se je zdelo škoda projekt naenkrat končati.
Slaba dva tedna po zaključku trienala se je projekt prelevil v novega, poimenovanega the lovest. Umetnik je skupaj s kolektivom vzpostavil alternativni vhod skozi okno, skozi katerega so obiskovalci vstopali in izstopali, in živobarvno obarval okna kletnih prostorov galerije. Kmalu je preselil svoj studio v galerijske prostore, kjer je dnevno gradil formo in vsebino ter puščal odprta vrata znotraj uradnih ur galerije. Ko je postavitev dobila zadovoljivo obliko, je sledilo organiziranje dogodkov, ki so kmalu konkurirali vsemu ostalemu dogajanju ob petkih zvečer v Ljubljani. Obdobje je sovpadalo s širšo “renesanso” kretivnega klubskega dogajanja v Ljubljani in drugod.
The lovest je sčasoma postal odličen instrument aktivnega eksperimenta v združevanju posameznih medijev v celoto dogodkov, ki so se – ne glede na razvrat, dogajanje, koncert, ples, performans in siceršnje norenje – zmeraj zaključili z isto frazo legendarnega vratarja galerije: “Muzej se zapira.” Avtor se je projekta lotil z željo, da bi formo kluba ali zabave izkoristil kot umetniško formo, participatorni Gesamtkunstwerk. In kot dodaja danes: “Če govorim o the lovestu, govorim o življenju, kot smo ga videli in živeli.”
