"Moj film govori o treh ženskah, ki pripadajo generaciji, ki jo zgodovina označuje kot
generacijo krivcev in žrtev. Njihove različne življenjske zgodbe, različne pripovedi in
spomini pripadajo eni sami družini. Moji družini." (Anja Salomonowitz)
O času v Auschwitzu Hanka ne želi govoriti in ne bo govorila, tako je dogovorjeno: Hanka je stara teta Anje Salomonowitz in ena od treh priletnih protagonistk filma Tega ne boš nikoli razumela (Das wirst du nie verstehen), prevratnega poskusa spopasti se z žanrom dokumentarca o pričevalkah nekega časa z novega zornega kota. Druga izmed protagonistk se preprosto imenuje zgolj "teta": med drugo svetovno vojno je bila varuška v režiserkini družini in prepričana socialistka, ki je podpirala strica pri odporniškem gibanju. Tretja je režiserkina babica in v tistem času je živela v Gradcu. "Storila je to, kar so storili vsi: čisto nič," povzame filmska ustvarjalka v komentarju "v offu".
"Moja najboljša prijateljica pravi: film o vlogi storilcev in žrtev, oboje imaš v svoji družini," ugotavlja A. Salomonowitz tik pred tem in doda: "Kot mnogi drugi si mislim: moji stari starši vendar niso storilci."
Zato zastavlja vprašanja, nenazadnje tudi sebi: kako naj naredi film o spominih, za katere ve, da si bodo medsebojno nasprotovali? Odloči se za neke vrste laboratorijski poskus, v katerem protagonist postane spominjanje samo. Tega ne boš nikoli razumela se že na prvi pogled razlikuje od tistega, kar smo vajeni videti, kadar preživeli pripovedujejo o vojni: notranjščina stanovanj je zastrta, prekrita z belo barvo, in tako je tudi s sogovornicami. To ni oseben ambient, tu ni tiste situacije v udobni dnevni sobi: odločitev, ki ne poudarja zgolj govorjenega, zgolj jedra spominov, temveč tudi režiserkin ambivalenten izhodiščni položaj. Okoli domačih obrazov - bele lise: to, česar tudi iz neposredne (osebne) bližine ni mogoče odkriti, to, kar se ne pusti izvleči iz teme spomina.
Ali česa iz nje ni mogoče izvleči: naslov filma izvira z njegovega konca. Gre za zadnji Hankin stavek - njeno nelagodje ob filmskem projektu je bilo že prej jasno čutiti. Hanka nazadnje po telefonu sporoči, da je nemogoče opisati, kakšno breme ostane človeku, ki je preživel koncentracijsko taborišče: "Tega ne boš nikoli razumela," pravi in platno postane povsem belo. To je neizogiben konec, ki pa ni nujno neuspeh, in tudi če bi bil, je produktiven: v tem trenutku je že zdavnaj jasno, da Anji Salomonowitz ne gre za individualno razčiščevanje, temveč za kompleksen odnos do spominjanja, do pričevanja samega, ne sebi.
Tega ne boš nikoli razumela ne očara in ne gane le s posameznimi pripovedmi, temveč tudi kot poskus doseči resonanco protislovij med "subjektivnim", osebnim in vsakdanjim v sedanjosti in med "objektivnim" in zgodovinskim, skratka resonanco kompleksnih protislovij v odnosu do preteklosti. Neizogiben rezultat tega so sicer disonance, toda takšne, ki izostrijo zavest: bela barva, okoli katere je režiserka zgradila svoj film, služi razsvet-litvi in ne slepljenju.
Christoph Huber (Iz nemščine prevedla Anja Naglič.)
