Kansai na severu Japonske, v deželi vzhajajočega hrupa, predstavlja zadnji dve desetletji epicenter razburljivih, prevratnih tokov v glasbenem podzemlju, ki raznotere izkušnje popularne godbe diverzantsko preči s skrajnimi odvodi iz dediščine sodobne umetnosti prejšnjega stoletja, predvsem scenskih umetnosti in performansa na sledi mejnih praks dunajskih akcionistov. Šok estetika, (zlo)raba tehnologij, agresivnost in ekscesivna uporaba hrupa so poganjale pionirje nojz scene (Hijokaidan, Masonna) v osemdesetih in devetdesetih. V precepu desetletij so se zlili v pokvečeni rock zgodnjih Boredoms in ob koncu milenija rehabilitirali v hipijevski komuni Soul Collective zasedbe Acid Mothers Temple.
Zadnji razburljivi odmev scene okoli središč Osake in Kyota je atrakcija Afrirampo, duet dvajsetletnic Oni in Pikacyu, ki v svojih ognjevitih nastopih ohranjata primitivizem in kaos kot kreativno osišče svoje glasbe. Ostrino in agresivnost sodobnikov iskrivo prekrivata z lucidnim humorjem in skrajno infantilnostjo. Otroška naivnost se prepleta s seksualnostjo, prek katere Afrirampo prevračata mačistično mitologijo rock glasbe. Duet je dedič skrajnega japonskega eklekticizma v prevračanju obrazcev rock glasbe, od njenih orgiastičnih prvin, psihedeličnih višav, progresivnih tvarin, hrupnih destrukcij in zanesenih improvizacij do punkerske kričavosti, garažne surovosti, bizarnih kostumov in teatralnosti, kjer se brišejo meje med performansom in (zgolj) glasbenim nastopom. Preteklost in polpreteklost dediščine rock kulture se vrtinčita v norem torišču konstruktivne destrukcije, ki diši po obdobju njujorškega no wavea sedemdesetih in osemdesetih, igrivosti Shaggs in megalomaniji Magme. Skozi hrupno norijo pa vedno pronicajo igrive melodije in preprosti napevi, navdahnjeni z izbljuvki najbolj osladne pop glasbe, ki se zrcalijo v izjavi dueta: “Ljubiva Mariah Carey zaradi njenih velikih jošk in romantičnih pesmi!”
Luka Zagoričnik
Kitara, vokal: Oni
Bobni, vokal: Pikacyu (Pika)
