Rada se smejim. Pogosto se smejim. Pogosto me vidijo smejati.
Antonia Baehr je sedela ob oknu svojega majhnega, a elegantnega berlinskega stanovanja in imela sama s sabo «eksistencialni» pogovor ... natančneje z eno od številnih «nje». Z roko si je šla skozi kratko postrižene lase in se vprašala: če bi se gledala v množici drugih jazov, kako bi se opisala? Kot tista z rjavimi lasmi? Tista, ki se dobro oblači? Tisti z brki, ki kadi pipo? Ne, si je rekla in skozi ustnice pihnila nekaj dima proti stropu, ne. Opisala bi se kot tista, ki se smeji. Tista, ki se rada smeji, tista, ki jo pogosto vidijo smejati.
Smeh je delo o smejanju kot smejanju. Umetnica skozi ves performans raziskuje smeh kot suvereno entiteto, povsem ločeno od standardnega paketa, ki vsebuje šale, humor, pripovedovanje, veselje, in se povsem osredotoča na sam smeh – njegov zvok in obliko, glasbo, koreografijo in dramatiko, ritem in kretnje. Kljub temu, da njen cilj ni komedija, pa je malone nemogoče zaobiti tovrstno kontaminacijo, saj nas percepcija smeha zlahka okuži.
Avtorji partitur smeha: Naima Akkar, Lindy Annis, Bettina von Arnim, Antonia Baehr, Ulrich Baehr, Frieder Butzmann, Valérie Castan, Manuel Coursin, Nicole Dembélé, Nathan Fuhr, Frédéric Gies, Christian Kesten, Heather Kravas, Antonija Livingstone, Andrea Neumann, Stefan Pente, Isabell Spengler, Steffi Weismann, William Wheeler, Henry Wilt …
