Elektrika in ples imata skupno zgodovino. Legendarna ameriška plesalka Louie Fuller je bila v poznem devetnajstem stoletju utelešenje fascinacije nad elektriko. Nova oblika energije je bila nasičena kot ženski fenomen. Jasnost, čistost ipd. so bile vrednote, ki so prispevale tako k modelu ženske vloge kot k novemu energetskemu viru. V re:current bo ponovno proučena kulturna predstava o elektriki.
Prizorišče postane performer v interakciji s plesalko in z videom. Pravzaprav je to električna energija, ki omogoča konverzacijo med arhitekturo, videom in plesom. Elektrika je na obeh ravneh – kot oblika in vsebina.
Ali je bilo poslopje kdaj samo od sebe usmrčeno z električno energijo? Ali je energija, ustvarjena v tem poslopju, samo poslopje obrabila ali ga je ojačala? Ali poslopje pogreša tok, da bi krožil po njegovem telesu? Na tisoče wattov energije je bilo ustvarjenih v tem poslopju in poslanih, da izginejo kot sila v oddaljeni tovarni ali da osvetlijo kakšno drugo mesto. Ali lahko še vedno občutimo tokovne ostanke? Molčimo, ostanimo mirni in poskusimo občutiti re:current. (Hiroko Tanahashi)
post theater je skupina umetnikov in akademikov raznih znanj, ki kontinuirano izmenjavajo vloge in zadolžitve. Glavni proizvod te ustvarjalne mreže so morda gledališke predstave, druge oblike umetniškega izražanja (instalacije, razstave, koncerti) pa po pomenu ne zaostajajo. Kadar koli je post theater na turneji, so njegove produkcije umeščene v nove kontekste, na nova prizorišča in ustvarjene so za nove priložnosti. Identiteta in tehnologija sta pogosti témi. Koliko tehnologija deluje kot protagonistka in koliko nastopajoči spominjajo na stroje? Ali se etnične oziroma akademske identitete ob srečanju zares "pomešajo"? (post theater)
