Anat Ben-David bi najbolje opisali kot umetnico pop videoperformansa. Izučila se je za vizualno umetnico in performerko, prvotno uvajanje popa v performans pa je pozneje razvila v uvajanje performansa (in video umetnosti) v pop.
Dolgoročni projekt Popaganda se pojavlja v številnih oblikah, kot video instalacija, glasbena zgoščenka in kot performans v živo, v katerem je Anat kot elektro skupina ene ženske obdana s svojimi zanimivimi in nagrajenimi video posnetki.
Popaganda se ukvarja z modernističnim pojmovanjem totalnosti samostojne umetnice in s simbolno, ikonsko estetiko propagandne pesmi. "Pop in propaganda sta /…/ povezana v tem, kako občinstvu sporočata vizualne, verbalne in uprizorjene vizije moči. Tako v popu kot v propagandnih letakih poskušamo s simboli poklicati ljudi, naj se nam pridružijo in postanejo oboževalci neke zamisli ali trenda, ki se kanalizira skoz človeka - vizionarja ali pop zvezdo. Voditelj kot pop zvezda bo natisnjen na posterjih in vtisnjen v srcih svojih oboževalcev. V Popagandi sem poskušala uporabiti nekatere od teh predstav in v svojem nastopu postati ta ikonska osebnost."
Anat sodobni elektro pop obogati s klasičnimi napevi iz obdobja druge svetovne vojne, od Marlene Dietrich do Brechta/Weilla. Na odru in na platnu se pojavlja v raznih verzijah same sebe, od mnogokratne domine Marlene Dietrich vse do brezmadežnega angela, ki lebdi v praznem virtualnem prostoru. V Popaganda Voices from Hell Gold Version (enem od njenih sedmih digitalnih videov Popagande; zanj je dobila nagrado Goldsmith Art Purchase Prize 2003) je Anat pomnožena v nacistični dekliški pevski zbor. V njem izvaja svoj remix uspešnice Marlene Dietrich in starodavnega izraelskega napeva. Medtem ko so njeni video posnetki včasih igrivi, pogosto vznemirjajoči, a vedno privlačni, so njeni nastopi v živo v razponu od 'atonalnosti' Nico iz skupine Velvet Underground do nadelane izvajalke pubovskih karaok in do postpankovske kabaretdive.
Bettina Knaup
