"Moje kratko in tiho življenje ženske se bo končalo z bučno smrtjo in vprašanji, na katera mi nikakor ni uspelo odgovoriti: je to junaško dejanje, ki se konča z mojim samomorom, ali je to samomor, skrit za junaškim dejanjem?” (Ženska-bomba)
Moja izvedba je predavanje, s katerim želim izzvati mejo med sabo in svojim likom, pomnožiti svoj glas tako na idejni kot tudi glasbeni ravni. Strategije, ki sem jih uporabljala med pisanjem besedila, znova uporabljam tudi med ustvarjanjem izvedbe. Proces ustvarjanja avtoreferenčnega branja Ženske-bombe se je začel leta 2004 ob snemanju pogovora s prijatelji o temah, povezanih s terorizmom:
- Je to samomor, ki se skriva za junaškim dejanjem, ali junaško dejanje, preoblikovano v samomor?
- Teče 12 minut in 36 sekund, kolikor je še ostalo do eksplozije, hitreje ali bolj počasi?
- Je mogoče narediti 12 minut in 36 sekund dolgo predstavo, v katero bi umestili idejo besedila?
- Itn ...?
Pogovori, ki jih uporabljam na predavanju, so nadaljevanje vprašanja, zastavljenega osebam z mailing liste med pisanjem samega besedila, ko sem organizirala anketo z vprašanjem: kaj bi storili, če bi imeli samo še 12 minut in 36 sekund življenja? Središče pozornosti sem hotela prenesti z junakinje-teroristke, v kateri tiktaka smrtonosna ura, in zaplesti izhodišča, s katerih se lahko pogovarjamo tako o terorizmu kot o umetnosti.
Lastno besedilo in proces njegovega nastajanja dekonstruiram zato, ker želim svoje telo javno postaviti nasproti telesu besedila, ki sem ga ustvarila iz dokumentov, intervjujev, anket, časopisnih člankov in lastne norosti. Pri tem uporabljam metode, ki določajo tudi teroristično metodologijo, kot je izraba medijev za simbolično raven napada. Razgraditi želim tisto, kar sem nekoč izgradila, ker verjamem, da v tem obstaja novi izvedbeni potencial teksta zunaj okvirov običajne gledališke prezentacije. Raz/govor o umetnosti je prav tako umetnost. Jaz ponujam eno od metod.
