"Ko sem bil še otrok, sem se pogosto spraševal, če res obstaja dobri Bog, ki vse vidi, in kako mu vendar uspe, da ničesar ne pozabi: ne gibanja oblaka na nebu, ne vseh gibov in vseh korakov slehernega med nami, ne sanj vsega sveta ... Rekel sem si: nemogoče si je predstavljati, da tak spomin obstaja, da se nič ne izgublja v pozabi. Ta otroška domišljija me še vedno preganja: neskončno velika je torej zgodovina pojavov, a neskončno drobna zgodovina podob, ki preživijo." (Wim Wenders)
Maternica je hkrati varnost in zamejen prostor. V tej turbulenci, sredi javnega parka IN VIVO razgali spomin na rojstvo. V sterilni belini in mehkobi materialov (gaze, vate, plenic in higienskih vložkov), tako značilnih za obdobje poroda in časa po porodu, se med gostujočimi umetnicami, umetniki, objekti in mimoidočimi razplete-zaplete komunikacija - igrivo ali poetično, pretresljivo ali domače. Fenomena nosečnosti in rojstva se lotevamo na podlagi izjemno aktualne potrebe po demedikalizaciji tako zelo "ženskih" in specifičnih fenomenov, kot so biti dvoje v enem, dopustiti ločitev, senzualnost, prehod čez mejo telesa, bolečina, užitek, bližina, odpreti se in zapreti, transgresija. Kriki in šepetanja postanejo vidni, slišni s pomočjo čustvene angažiranosti, z ironijo, s humorjem in v igri. Pričakovanja, ideali, predstave, podobe, predsodki o materinstvu, soočenje "ženskega" in "moškega" spomina, soočenje z občutki, tudi tistimi drugimi, velikokrat nepriznanimi - s strahom, z utrujenostjo, z naveličanostjo, z nesposobnostjo, s preobremenjenostjo, z jezo in s stisko.
Barbara Kapelj