Ljubezen poziva in nakazuje navpični dvig k novi jasnosti, k višji resoluciji. Če se izpostavimo tej svetlobi, opazimo, da zgolj naša prisotnost meče senco. Vidimo, da smo sredi boja projekcij. Pa vseeno ostanemo zaprti za svet, z zvezanim srcem v neizraznem telesu. In ko zapustimo to stanje?
Vrženi v neznano.
Pravkar vzhaja nekaj, kar želi biti videno. Nekaj, kar želi biti izrečeno, se pojavlja kot nova dimenzija, nova uporaba, nova iluzija. Iščemo višjo resolucijo. Efemerni dom ljubezni.
Z brezkompromisnim preiskovanjem in analizo, z eksponentnim tehnološkim napredovanjem, iz nevidnega naredimo že videno, iz neslišnega že slišano, iz nedotakljivega razpoložljivo. Kako se lahko v svetu tehnologije in visoke digitalne resolucije povežemo z bistvom naših notranjih vzgibov? Na kak način moremo poglobiti svojo izraznost in medsebojno povezanost? Ali pa se tega pri visokih resolucijah digitalnega veka pravzaprav ne da zaznati in doseči?
