S predstavo Gramatika ostaja reška skupina TRAFIK, ki premika meje med fizičnim gledališčem, sodobnim plesom, pantomimo, vizualnim in site specific gledališčem, zvesta svoji iskateljski vlogi – posamezniku, vpisanemu v lastno telo. V predstavi sta v ospredju sestri Gramatica – Emma in Irma, svetovno znani gledališki in filmski igralki, ki sta živeli na Reki v prvi polovici 20. stoletja in sta danes v svoji domovini na obrobju spomina. Namen predstave ni predstavitev njunega življenjepisa, temveč imaginarnega sveta, ki se osredotoča na posameznika v odnosu do ''drugačnega'' telesa. Dve različni ženski izvajalski telesi sta spojeni v eno. Sestri Gramatica sta siamski dvojčici, fizično in psihično združeni v eno samo bitje. Zastavlja se ključno vprašanje o razliki ali istovetnosti identitete, razklane v dve različni osebnosti oz. razlike, ki se izkazujejo skozi dve identični telesi. Dva individuuma poskušata skupaj bivati v telesu, ki je s posameznimi deli spojeno do absurdnosti, po drugi strani pa kljub vsemu zadržati različnost značaja v eni gibljivi telesnosti. Njuno fizično razločevanje hkrati predstavlja tudi pot do uresničitve pravice do lastnega izbora in nujnosti individualnega osamosvajanja. Pogosto je to le neuspeli poskus. Včasih je vendarle skupna odločitev o nekem čudnem sobivanju.
Performerki z različnima gledališkima prezencama in različnim telesnim besednjakom izkazujeta vso podobnost in različnost dvojnosti enega telesa oziroma enosti dveh teles. Sestri Gramatica osmišljata kriterij svojega scenskega obstoja. Izrisujeta intimno gramatiko gibanja, ki krši pravila. Z omejitvijo na eni in vsemogočnim telesom na drugi strani oblikujeta lasten sistem gibanja. Kakšen gramatično-koreografski kod izpisujeta v prostoru? Kakšna vrsta gledališkega jezika pri tem nastaja?
Je takšno telo ''napaka''? Nekoč se je siamsko telo prikazovalo v cirkusih kot burleska. Siamki Gramatica sta za svoje (ponovno) javno prikazovanje izbrali gledališki oder, na katerem kot pojavi nista osamljeni. Podporo imata še v drugih gledaliških dvojčkih: dveh glasbenikih in dveh scenskih delavcih. Glasbenika v živo ustvarjata dve zvočni različnosti – melodičnost in frekvenčne šume, spojene v nedeljivo glasbeno celoto – , ''scenca'' pa določata znakovno gibanje in pozicije v obliki gledaliških markacij. Nepričakovani vpad nove gramatične strukture vodi sestri Gramatica k dialogu, soočenju in celo v spopad z novo situacijo.
Magdalena Lupi
