»Zakaj? To delam zavoljo očeta. Kdo je? Inženir Litostroja, ki se je upokojil, ko mi je bilo 13 let. Predsednik Pihalnega orkestra Litostroj, kateremu je priskrbel nove uniforme in inštrumente. Član Komunistične partije Jugoslavije. Vernik, ki je na steno v naši dnevni sobi obesil veliko Titovo sliko. (In jo snel takoj, ko je Jugoslavija razpadla.) Človek, ki se je nekega dne odločil, da si ne bo več umival zob – in izgubil skoraj vse. Njegovo ime je Vukosav Živković. Ni niti znana osebnost, niti ga ne odlikujejo kakšna posebna znanja ali priznanja. Je moj oče in to je dovolj. Oče je preprosto zmeraj tukaj. Zmeraj je tako ali drugače navzoč. Ne glede na to, ali se ga zavedam ali ne.« (Nataša Živković)
Performans Zavoljoočeta je svojevrstni poklon očetu. Zastavljen je kot drugi del trilogije, ki uprizarja družinske konstelacije hči - mati, hči – oče, hči kot mati – otrok. Začenja se tam, kjer se je končala Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja), v dvorani Cankarjevega doma, od koder je odšla mati in kjer je zdaj oče navzoč le tako, da je odsoten, z zavezanostjo, ki je zaradi tega še močnejša.
Aranžer: Gregor Vidmar; dearanžer: Tomaž Grom;
