Kalipso ni iz Homerja, je pa – tako kot nesmrtna nimfa Kalipso – iz samotne dežele senc. Moč črpa iz črnine svojega notranjega vesolja, ki se previdno izoblikuje v gib in glas ter se nerada prezgodaj razkrije očem smrtnikov. Z mitološko Kalipso jo tako druži predvsem ime: καλύπτω (kalyptō) je grški izraz za pokrivanje ali zakrivanje, v prenesenem pomenu pa prikrivanje: zvijačnost, a tudi zaščito. Skrb zase. Kalipso in Kalipso: zapeljivki, obdani s simboli izobilja. Svoje bogastvo razdajata z velikodušnostjo tistih, ki nimajo ničesar razen zavedanja, da se iz zlatega jajca – preden ga stremo – lahko izvali karkoli. Vse možnosti so odprte. Toda Kalipso Tine Valentan se mora po sili razmer odločiti za eno samo pot, še preden razbije jajce. Bo iz njega prišel umetniški ali biološki čudež? Predstava ali otrok? V njeni podobi sveta vsaka celica vsebuje ves kozmos in vse je povezano, drevo, dinozaver in človek, zato se ustvarjanje in materinstvo ne izključujeta. Toda v svetu, v katerem živi, ni denarja za oboje. Ni prostora za mnogoterost, po kateri z užitkom vijuga Kalipso: vesoljka, plesalka, kozmonavtka, pop zvezda, kokoška in mistična vizionarka v enem.
